V nadaljevanju preberite:

Dzvenislava Novakivska (48) se ukvarja z vizualnim razmišljanjem in protikrhko komunikacijo. To temo že nekaj let raziskuje, izvaja usposabljanja in predava o tem. Vojna je v protikrhkost vnesla novo razsežnost, ki kaže, da se lahko stvari in postopki, ki jih imamo za trdne kot skala, nenadoma sesujejo in da prava trajnost temelji na tem, kar imamo znotraj, ne v okolju.

S svojo družino – možem, ki dela na področju informatike, sedemletnim sinom in psom Lordom – je srečno živela v malem, prijetnem mestu Hostomelj, severozahodno od Kijeva. Tik pred zaprtjem zaradi covida-19 so se leta 2020 preselili v nov dupleks in bili res srečni, da imajo nekaj zunanjega prostora za vrtnarjenje in preživljanje prostega časa. »Posadili smo jagode, borovnice, robide, češnjev paradižnik in kumare. In seveda rože, veliko rož,« je povedala Dzvenislava.

Za letošnjo sezono je celo pripravila natančen načrt zasaditve. Njeni načrti, kot tudi načrti milijonov drugih Ukrajincev, so se razblinili 24. februarja, ko so ruske enote z vso silo napadle Ukrajino. Ko je družina prebrala prve novice o vojni, se je odločila, da bo odšla, toda na cestah proti zahodu je že bila gneča. »Skoraj takoj smo slišali zvoke vojne, najprej helikopterje, nato eksplozije, in potem tisti strašljivi zvok – še vedno ne vem, kaj je bilo, ali bojno letalo ali raketa, toda ta zvok te v hipu spravi na tla,« je povedala Dzvenislava.