Zoran Poznič, kandidat za kulturnega ministra

Poznajo ga kot »Pozata«, letnik 1959, tistega akademskega kiparja in zaljubljenca v nove medije iz Trbovelj, ki ga prihodnji teden čaka zaslišanje na odboru za kulturo in nato najbrž funkcija kulturnega ministra. Doslej se s politiko ni ukvarjal. Bo ravno zato sprejemljiv za vse opcije?

Če kdo po zadnjih objavah v rumenih medijih še razmišlja, ali mu dati glas: Zoran Poznič ni nikoli skrival, da je dolga leta kot »vsak pravi slovenski kulturnik in umetnik preživel v omami« in da ga je streznil šele »globoki« glas Sandija Čolnika, ki je rekel: »Poza, če ga boš žrl, boš pofilal.« Sledila je popolna streznitev, ki traja in v kateri je našel tudi odgovor na vprašanje, kaj sploh hoče od življenja. Hoče živeti in hoče biti trezen.

V treznem stanju je v vlogi direktorja trboveljskega kulturnega centra Delavski dom dokazal, da je predvsem neizpodbitno dober operativec. Tega se zaveda tudi sam in to je bil tudi eden poglavitnih razlogov, da je sprejel ponudbo politike, »da gre za novega kulturministra«, pa da ugotovi, kakšno Sargaško morje ga čaka na Maistrovi 10. Gotovo precej nemirno …

Pozniča v kulturnem centru Delavski dom v Trbovljah, ki ga vodi že skoraj desetletje, poznajo kot glasnega šefa. Glede na to, da se je obdal z mlado ekipo, je razumljivo, da jih je včasih treba »zbuditi«, »pognati kolesje«. V Trbovljah so se ga navadili, vedoč, da se pod glasnostjo skriva mehka kiparska duša. V Ljubljani bo treba »lekcijo«, da povzdignjen glas ne pomeni vselej mobinga, še vzeti. Če pride Poznič … Glasnost je kdaj tudi samo stimulans, sredstvo do hitrejšega cilja. Najbrž se mu na Maistrovi, kjer ga čaka – upati je – utečena ekipa, ne bo težko brzdati. Nekoč je rekel, da se zaveda, da lahko Poza tudi v »pozi« čisto tihega in čisto prijaznega možaka doseže svoje.

Poznič je rad rekel, da je Delavski dom njegov prvi dom. Šele na drugem je njegov trboveljski dom. In kdo ga je na njem našel ter povabil za ministra? Neuradno sta se obe strani preprosto našli in Poznič je privolil v kandidaturo.

Ta hip še kandidatu za ministra in najverjetnejšemu nasledniku Dejana Prešička se pri njegovih letih – v novembru jih bo dopolnil šestdeset – ni treba nikomur več dokazovati. Zato lahko kulturno ministrstvo prevzame zgolj zato, da stvari, ki so v kulturi in umetnosti doslej šle narobe, postavi na svoje mesto. Kulturno ministrstvo z njegove perspektive ne more biti nič drugega kot eden najbolj državotvornih resorjev, če ne prvi med enakimi v državi. Če postane minister, ga bo gradil na treh stebrih: na strokovnosti, dialoškosti in jasnih merilih. To zadnje obsega tudi decentralizacijo. Kot kulturni motor trboveljskega »podeželja«, ki je na lastni koži spoznaval zlasti posledice centraliziranja kulture, je delavski dom preobrazil v novomedijsko središče, znano širom po Sloveniji in Evropi.

Pravijo, da se bo Delavski dom, če Poznič odide, sesul. Poznič sam pa dodaja: »To se mu lahko zgodi le, če se bo občina do njega obnašala kot slon v trgovini s porcelanom.« Sicer pa se namerava tudi kot kulturni minister še naprej redno oglašati v »stari firmi«, da ji kot ekspert pomaga iz tranzicije, medtem ko se bo treba na Maistrovi najprej lotiti medijske zakonodaje, na jesen ga čaka nacionalni program za kulturo, nato še zakon o kulturnem evru …