Bi morali ministrstva voditi enako kot uspešne gospodarske družbe?

Ljubljana – Ali je ministrstvo mogoče voditi enako kot uspešno gospodarsko družbo, katere cilj je čim večja učinkovitost? In ali je to vprašanje po svojem bistvu povsem blasfemično? Odgovor ni preprost, že zato ne, ker delovanje gospodarskih družb in javne uprave okvirjajo drugi zakoni ter tudi poslanstvo. In navsezadnje: učinkovitost, ki jo merijo podjetja, nima enake vsebine kot učinkovitost, ki jo pričakujemo od javne uprave.

(Državni) uradniki so že po etimologiji tisti, ki so »razvrščeni v službo«, tisti, ki »imajo dolžnost«, tisti, ki »v vrsti« skrbijo »za red«. So v službi javnosti, so njen servis in bi morali ne glede na vse politične turbulence in zamenjave vedno ščititi naš skupni, javni interes. Strokovnost in avtonomnost kariernega uradništva bi morala biti jamstvo, da državna uprava kljub vsakokratnim političnim dogajanjem ter pritiskom deluje zakonito, učinkovito, pregledno in pošteno.

S tem, da so razmere na ministrstvu za kulturo zrele za resno analizo in odločno ukrepanje, se je v svoji ponedeljkovi obrazložitvi, zakaj sprejema ponujeni odstop ministra Dejana Prešička, strinjal tudi premier Marjan Šarec: »Ne morem pa mimo dejstva, da so odnosi na ministrstvu tako skrhani, da v tej zasedbi ni več mogoče delati. Ne predstavljam si, kako bi sedanja vodilna ekipa lahko vodila ministrstvo naprej, zato odstop sprejmem. Še posebno zaradi umirjanja situacije in vrnitve nekega normalnega stanja.«

Pomembno vprašanje seveda je, kaj pomeni »vrnitev nekega normalnega stanja« in kaj to »normalno stanje« razen seveda korektnih, spoštljivih in profesionalnih odnosov med zaposlenimi pravzaprav vsebinsko pomeni.


 

Skrajni čas za odgovore

Ministrstvo za kulturo gotovo ni edino ministrstvo, ki se spopada s težavami in zato z velikimi izzivi svoje prihodnosti. Je pa morda nekako posebno, saj skrbi za področje, ki v ničemer ni enostavno. Po obsegu je glede na druge relativno majhno, vrtičkarsko, velikokrat nepregledno in v delovanju ne dovolj transparentno, tudi familiarno. Kultura je gotovo področje, kjer »vsi vse poznajo«, kjer že več let razpravljamo o nujnih strukturnih spremembah, v bistvu pa si jih nihče, ki je »znotraj«, ne želi zares. In hkrati področje, ki je le težko, če sploh, pripravljeno na samorefleksijo. Bolj kot to je pripravljeno na številne »samoumevnosti«.

Koliko je temu kos uradništvo na ministrstvu, na obeh javnih agencijah za film in knjigo ter javnem skladu za kulturne dejavnosti, je posebno vprašanje. Če smo prav razumeli dosedanje dosežke ministra, ki je odstopil, je eden ključnih problemov, s katerim se je spopadel, prevelika pasivnost zaposlenih in veliko zamujanje pri pripravah, objavah in obravnavah razpisov, od katerih so odvisne številne ustanove in posamezniki. Že to lahko kaže, da uradništvo na ministrstvu za vse naloge ni dovolj usposobljeno in da organizacija ministrstva očitno ne deluje, kot bi morala, ni dovolj operativna ter odzivna, zato tudi ne zadovoljivo učinkovita.

Kdorkoli bo že postal novi minister za kulturo, sam ne bo mogel narediti veliko, še posebno če bo vse ostalo tako, kot je. Če kdaj, potem je danes, kar se kulture oziroma kulturne politike tiče, res skrajni čas za odgovore na strateška vprašanja. Kaj želimo od ministrstva za kulturo, kakšen naj bo obseg njegovih nalog, kakšne pristojnosti, kakšno kadrovsko zasedbo za to potrebujemo in kako bomo merili uspešnost njegovega delovanja.

To so, patetično rečeno, tudi vprašanja nacionalnega pomena. Če ne bo odločenosti in prizadevanja, da se nanje odgovori, potem se iz dogajanja preteklega tedna nismo naučili ničesar.

Kako bi v težavam pristopili podjetniki?