Zmanjkuje jim motivacije za učenje in življenje

Mladi so neizpodbitno kolateralna žrtev epidemije covida. Zmanjkuje jim motivacije za učenje in kar je še bolj skrb zbujajoče – tudi za življenje. Zdravniki so priče njihovih zelo kompleksnih duševnih motenj. Za pomoč so potrebni multidisciplinarni timi strokovnjakov, A trend naraščanja duševnih motenj otrok in mladostnikov tako v Sloveniji kot v svetu traja že vsaj dve desetletji.
 
Po besedah otroške psihiatrinje dr. Hojke Kumpreščak Gregorič so v zadnjega četrt stoletja povsod v razvitem zahodnem svetu zabeležili 64-odstotno rast duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih, ki so povezane s čustvenimi in vedenjskimi spremembami v družini, družbi in okolju. V zadnjih letih pa opažajo še porast anksioznih motenj. Projekcija za čas po epidemiji kaže, da se bodo te še stopnjevale. Po njenem v Sloveniji niti pred epidemijo nismo zadostili potrebam otrok in mladostnikov, ki so potrebovali pomoč na področju otroške in mladostniške psihiatrije.V prvi fazi epidemije pa smo sploh zatajili: ambulante na primarni ravni so zaprle vrata, krizni centri, mladinski domovi, vzgojni zavodi niso jemali novih varovancev.

Davek bolnišničnih oddelkov

Bolnišnični oddelki otroške in mladinske psihiatrije plačujejo kadrovski in prostorski davek, je kritična Gregoričeva. V času epidemije delujejo v zmanjšanem obsegu in v drugih prostorih, zato bo po njenem po epidemiji nujno vzpostaviti »ne le prejšnje stanje, ampak okrepiti mrežo za otroke in mladostnike«. UKC Maribor je denimo zmanjšal oddelke za otroško in mladinsko psihiatrijo za petino, s čimer smo dobili čakalne liste za otroke in mladostnike, ki bi jih morali zelo urgentno sprejeti. Zdaj imamo postelje zanje tudi na hodnikih, ni prostora za terapevtske dejavnosti … V 2020 so se ambulantne obravnave v UKC Maribor povečale za 72 odstotkov. Ne gre za tolikšno porast na splošno, pravi Gregoričeva, le del pacientov se je prevalil k njim …
 

Razmere že prej niso bile idealne

 
Slovenski psihiatri so bili sicer že pred epidemijo covida priče epidemije duševnih motenj otrok in mladostnikov, ki so jih pripisovali večji disfunkcionalnosti družin in pogostejšim družinskim prepirom. A v času epidemije covida je naraslo število motenj hranjenja, zlasti anoreksije in anksioznosti. »Priče smo zelo kompleksnim duševnim motnjam,« pravi Gregoričeva. »Ni vseeno, če izgubiš mesece šole, zaljubljanja in odljubljanja, ko si star petnajst ali pa petdeset let,« poskuša razumeti mlade ter poziva, naj ostanejo šole odprte in naj tudi starši  ter druge avtoritete pošiljajo pozitivna sporočila ter naj dobro funkcionirajo, saj mladi sledijo zgledom.


 
Da je korona »le naplavila vse težave, ki so se že prej pojavljale«, se strinja tudi pediater Denis Baš. Pediatri smo se zavedali, dodaja, da kolateralna škoda ne grozi vsem otrokom, ampak so bili najbolj ranljivi tisti iz socialno težavnejših okolij. Druga skupina so bili otroci s posebnimi potrebami in tisti z učnimi težavami, ki so potrebovali strokovno pomoč, pa jim je straši niso mogli nuditi enako kot šole. Tretja skupina, ki jih je epidemija najbolj prizadela, so mladostniki. Tudi Baš opozarja na vlogo staršev v težavnih razmerah in njihov vpliv na otroke: »Težava je zlasti v družinah, kjer imajo starši strahove in se ne znajo spopadati z bremenom krize. Najsi gre za zaščitne ukrepe ali za strah pred brisi – če starši do otroka pristopijo starosti primerno in mu razložijo situacijo, otroku ni težav vzeti niti brisa nosnožrelnega prostora niti ni težav z nošenjem mask.« Sicer pa tudi on opaža, da so se anksiozna stanja poslabšala, da je več otrok z motnjami prehranjevanja, več je anoreksij, ki zahtevajo celo bolnišnično zdravljenje.
 

Šola kot varovalno okolje

Da trditve o mladih in otrocih kot kolateralni škodi epidemije covida, niso pretirane, potrjuje tudi Andreja Mikuž, klinična psihologinja, ki je prepričana, da so »naše službe  (za duševno zdravje, o. p.) še od prej podhranjene in da se ob epidemiji razvojnih in duševnih motenj pri otrocih in mladostnikih niso okrepile«. Otroke In mlade, pojasnjuje, omejevalni ukrepi bolj prizadenejo kot odrasle, ker mnogi živijo v nepodpornih okoljih: »Kjer se ti dejavniki  - od duševnih motenj otrok ali staršev do socialno slabšega okolja – seštejejo, je škoda toliko večja. Šolsko okolje pa je mnogokrat varovalni dejavnik.« Otroci in mladi  so bili v epidemiji covida, so si enotni strokovnjaki, izpostavljeni različnim izgubam. In medtem ko klinične psihologe posebej skrbi generacija otrok, ki bodo vstopili v šolo, ne da bi bili deležni zadnjega leta vrtca, je treba tistim, pravijo, ki so v času epidemije opravili svoje šolske obveznosti, dati vse priznanje.
 

Kaj pa starši v času epidemije covida?

Si ti zaslužijo priznanje ali pohvalo? Dr. Gregoričeva ima odgovor tudi na to: »Starši niso odpovedali, le niso se vsi primerno znašli v situaciji, v kakršni se starši prejšnjih generacij nikoli niso.«