Življenja dolga pot od Buldožerjev do Duhov

Boris Bele, nekdanji glasbeni urednik, sicer upokojen, a ves čas glasbeno dejaven, je s kolegi glasbeniki sozakrivil popkulturni fenomen, imenovan Buldožer, ki je močno vplival na jugoslovansko in slovensko glasbo. Pred kratkim je z novo zasedbo Duhovi izdal album Dobri duhovi prošlosti, kar je bil povod za ta pogovor.


 

Pred kratkim ste s svojo novo zasedbo izdali nov album. Očitno še imate in želite kaj povedati na glasbenem področju.

Dejal sem si, zakaj pa ne. Če bi me vprašali pred petnajstimi leti, bi vam odgovoril, da sem zaključil z glasbenim ustvarjanjem, a zarečenega kruha se največ poje. Pesmi so počasi prihajale. Zaradi posebnih razmer doma je bila glasba edino, česar sem se lahko oprijel in nadaljeval življenje. Ko si enkrat v pokoju, se vprašaš, kaj pa zdaj? Odgovoril sem si, da bom, ne glede na vse, še naprej ustvarjal glasbo, čeprav nisem imel nič na zalogi, kot se temu pravi. Ko sem se lotil pisanja pesmi, sem zadovoljen opazil, da imam še kakšno ustvarjalno iskrico v sebi.

Album ste izdali pri hrvaški založbi Croatia Records in na njem pojete v hrvaščini. Sicer pa ste v tem jeziku ustvarjali vso svojo kariero, morebiti zaradi večjega trga.

Pravzaprav je to res. Že pri Buldožerjih sva se z Markom Brecljem dogovorila tako, ker tudi njemu takratna srbohrvaščina ni delala težav. Odločila sva se, da bomo besedila delali v tem jeziku, da bomo lahko nastopali po vsej Jugoslaviji.
Zgodovina se zdaj ponavlja, le da tokrat v hrvaščini.

Spremljajo vas mladeniči, za produkcijo pa je poskrbel vaš dolgoletni buldožerovski kamerad Borut Činč.

Vse je šlo gladko. Skupino glasbenikov sem pred petimi leti relativno hitro zbral. Potem pa se je malo zataknilo. Imel sem namreč zdravstvene težave. Kljub temu da so bile pesmi posnete, nisem bil povsem prepričan, ali naj jih sploh izdam, čeprav sem vedel, da so dobre. Pomisleke sem imel predvsem zaradi tega, kar sledi izdaji albuma. Eno je narediti album, drugo pa ga je promovirati. Najbolj uživam, ko pesmi nastajajo in jih s skupino preigravamo. Vse ostalo, od videov do intervjujev … No, uživam, ča odigramo kak dober koncert. Skratka, pesmi so bile posnete že dve leti. Posneli smo jih v studiu Zvoneta Kukca, vendar jih je bilo treba še zmiksati. Pa mi je Činč dejal: »Če jaz tega ne bom vzel v roke in uredil, to ne bo nikoli izšlo.« In on je to fajn zmiksal. Bil je neke vrste rešitelj projekta. (Smeh.)

»Nisem se mogel izogniti temi pohlepa, ki je verjetno star toliko kot človeštvo in je sedaj v ekspanziji.«

Na albumu, ki se imenuje Dobri duhovi prošlosti, ne manjka znanega buldožerovskega humorja, kot recimo v pesmi Savršen sprovod. Kot bi bil popoln pogreb cilj našega življenja.

(Smeh.) Če tako pogledaš, je končni cilj res pogreb oziroma smrt. Ta oseba, ki govori o lastnem pogrebu, je pač zadovoljna in vesela, kajti izkazalo se je, da je njegov pogreb najboljši dogodek v njegovem življenju.

Sicer pa imamo Slovenci do pogrebov poseben odnos.

Pravzaprav me to ne zanima, ker sem se odločil, da bom šel samo še na svojega. (Smeh.)

Vztrajno ste bili tudi družbenokritični – tokrat ste pohlepu namenili skladbo Imam sve – hoću još. Boljši naslov je skoraj nemogoč.

Nekoč sem dejal, da sem po nepotrebnem napisal besedilo za skladbo, ker naslov tako ali tako pove vse. Besedila pišem na teme, ki so del mojega življenja ali jih opažam okoli sebe. Nisem se mogel izogniti pohlepu, ki je verjetno star toliko kot človeštvo in je zdaj v ekspanziji. Saj bogatenje bi bilo v redu, če ne bi bilo večinoma na račun nekoga drugega. Temu smo bili priča v tranzicijskih časih, ko so nekateri načrtno uničevali podjetja, si prilastili denar in premoženje, prav nič pa se niso ozirali na ljudi in njihove družine, ki so ostali na cesti, da so oni sami dobili še več.

Kakšno življenje lahko rocker še živi na stara leta?

Še vedno se da na stara leta kaj skomponirati, kaj zaigrati, kar upam, da sem dokazal z novim albumom. Na stara leta se interesna področja nekoliko zožijo. Življenje ni več dinamično že zaradi tega, ker se ti marsikaj ne ljubi več. Zame je glasba na stara leta lep hobi, ker mi vzame precej časa. Več predstavitvenih nastopov pa načrtujemo za jesen.

Vas pogosto obkladajo z izrazom legenda in kako gledate na to?

(Smeh.) Ah, to je meni zabavno. Pri nas je vsak, ki je nekaj naredil, že legenda. Mene sicer to zabava, a v tem ni nič resnice. Vse preveč je teh legend.

Nekoč ste imeli velik vpliv na jugoslovansko in slovensko popularno glasbo. Vam je kdaj žal, da ste nekaj ali da nečesa niste naredili?

Niti ne. Pa ne le glasbeno, pravzaprav mi ni žal za nobeno odločitev v mojem življenju. Tako, kot je bilo, mi je v redu. Vem, da bi se dalo kaj bolje narediti, ni pa nujno, da bi mi bilo to sploh všeč.

A bi se lahko zgodilo, da skupina Buldožer sploh ne bi nastala? Naša glasbena in siceršnja zgodovina bi bila čudna brez te zasedbe.

V življenju se pojavljajo razne priložnosti. Nekatere izkoristiš, drugih ne. Marsikaj je pa fino izpadlo. Tisto vzdušje sredi sedemdesetih je bilo precej pozitivno. Zame so bila to najboljša leta, pa ne zato, ker sem bil mlad in v Buldožerjih. To so bila lepa sproščena leta optimizma. In zdelo se je, da bo vedno samo še bolje, saj drugače ne bi moglo biti.

No, kasneje se je izkazalo, da je lahko še zelo slabše, mar ne?

Da, lahko je marsikaj bolje, vse skupaj pa slabše. (Smeh.)

Buldožer zagotovo niste bili komercialna zasedba, kljub temu pa ste se dobro prodajali. Očitno ste vztrajno odpirali ušesa in srca številnemu občinstvu.

Igrali smo za del občinstva, znani in popularni smo bili po vsej Jugoslaviji. Vendar ne kot Bijelo dugme, ki so bili doma povsod, v vsaki vasi. Mi smo bili urbana skupina oziroma skupina za urbano občinstvo. Tega je bilo manj, je bilo pa bolj zvesto.

»Tisto vzdušje sredi sedemdesetih je bilo pozitivno. Zame so bila to najboljša leta, pa ne zato, ker sem bil mlad in pri Buldožerjih. To so bila lepa sproščena leta optimizma. Zdelo se je, da bo vedno samo še bolje, saj drugače ne bi moglo biti.«

V vašem opusu se tudi odraža tako glasbeno-filozofski pristop Franka Zappe kot komedijantske druščine, znane kot Leteči cirkus Montyja Pythona. Kakšen odnos imate do teh dveh popkulturnih fenomenov?

Oboje obožujem. Buldožerji smo se Zappi še najbolj približali s humorjem. Glasbene podobnosti ni, razen tega, da oboji nismo imeli klasičnih struktur pop pesmi. Tudi Monty Python in njihov na trenutke absurdni humor sta nam bila blizu. Zappa je bil genialec. Videl sem ga na dveh koncertih, na enem v Zagrebu in naslednji dan v Ljubljani. V Zagrebu me je hrvaški novinar Dražen Vrdoljak seznanil z njim. Zappa je po tonski vaji šel mimo mene v preddverju hotela, v katerem je bival. Vrdoljak me je predstavil kot člana rock skupine, ki ji je on vzor. Pa tudi moj vzor, češ da sem mu podoben. Zappa me je pogledal in dejal, da po njegovem to ni res. Ko sva se v živo srečala, sem tudi sam videl, da ni med nama nobene podobnosti. On je bil za glavo nižji od mene, nekoliko sicilijansko temnopolt in imel je velik šilast orlovski nos v nasprotju z mojo veliko kumaro. (Smeh.)

Ali se Buldožerji kaj srečate?

Pred kratkim smo imeli piknik pri Činču, pred tem, aprila, pa smo se dobili na vajah. Naš basist Andrej Veble nas je namreč prosil, da bi za njegov sedemdeseti rojstni dan nastopili za zaposlene v njegovem podjetju, ki se ukvarja z magnetno resonanco. V Mariboru je najel klub KGB in želel nastopiti s svojimi mariborskimi skupinami, tudi pred Buldožerji. Najbolj znana skupina med njimi je bila Inkvizicija. Prišel je tudi Zoran Predin, ker sta veliko nastopala skupaj. Tam smo Buldožerji po dolgem času zaigrali skupaj in večer je bil resnično prijeten.

Marko Brecelj pride kaj na ta srečanja?

Na žalost ne. Priznam, da ga tudi nismo povabili, ker predvidevamo, da ne bi prišel. Nas je pa obiskal, ko smo miksali ta naš novi album. Sicer še ohranjamo stike, jaz sem bil na primer na njegovem nedavnem koncertu v ljubljanskem Cankarjevem domu.