Živijo v prenatrpanih sobah, polnih stenic in z 18 evri na mesec

Vlada Roberta Goloba se je v koalicijski pogodbi zavezala k odpravi kršitev človekovih pravic in prenovi migracijske politike, toda več mesecev kasneje ni konkretnih rešitev.

Čeprav so begunci v Sloveniji daleč od trpljenja v domači državi, jih tudi v Evropi ne čaka nič boljšega. Na poti do Evropske unije so tarča policijskega nasilja, državni organi velikokrat ne upoštevajo njihove prošnje za azil, če se postopek mednarodne zaščite vendarle začne, pa je dolgotrajen in navadno negativen za begunce. Edini alternativi sta deportacija ali pobeg. Na številne tovrstne stiske so v protestu pred parlamentom poudarili v Iniciativi prosilcev za azil in Ambasadi Rog.

Z deportacijami niso nikoli prenehali

V Sloveniji so begunci, ki že več let niso dočakali pravne rešitve. Čeprav se domov ne morejo vrniti, jih Slovenija izganja v okoliške države, toda ljudje se vračajo, saj imajo pri nas že precej razvite socialne stike. Prav tako mnogi še vedno okrevajo po poškodbah in boleznih, ki so jih doživeli na begunski poti.

Več let je slovenska policija na meji vračala ljudi nazaj na Hrvaško, po vstopu Hrvaške v schengen pa se je spremenilo zgolj to, da postopek traja dlje, toda na koncu se zgodi isto – ljudi vrnejo na Hrvaško, pri čemer Slovenija ne dela nobenih izjem niti pri ženskah in otrocih.

»V resnici z deportacijami niso nikoli prenehali, samo dlje nas pustijo čakati. Namesto da bi nas izgnali takoj, nam pustijo upati več mesecev. Ravno ko se sprostimo, da smo na varnem, nam vročijo odločbo za deportacijo,« je dejal eden od beguncev v Sloveniji. »Predstavljajte si, kako je živeti pod bremenom, kateri dan bo prišla policija in odpeljala vas in vašo družino.«

»Naša revščina se ne razlikuje od vaše«

Politiki se skozi leta menjajo (in kakšni tudi vračajo, denimo notranji minister Boštjan Poklukar), toda njihov odgovor je vedno isti, da spoštujejo evropske direktive in odgovornost hladnokrvno prestavijo na nekoga drugega in neimenovanega. Toda vojna v Ukrajini je potrdila, da evropska politika zna ravnati humano z begunci, samo če obstajata prava politika in volja.

Med čakanjem na zaključek azilnega postopka ljudje čakajo v azilnih domovih, nevrednih človeškega dostojanstva. »Živimo v prenatrpanih sobah, polnih stenic, drugi v kontejnerjih sredi gozda. Naš tipični obrok je kos kruha, pol posušene klobase in jabolko,« je na protestu dejal begunec iz Burundija, ki se že uči slovenščine. »Žepnina za naše stroške znaša 18 evrov na mesec. Sami veste, da s temi 18 evri ne moremo nabaviti niti najosnovnejših potrebščin niti javnega prevoza.«

V kolikor jim Slovenija ne dovoli vstopa na trg delovne sile, pozivajo vlado, naj bo finančna podpora za prosilce za azil enaka podpori, ki jo prejemajo drugi slovenski rezidenti v času brezposelnosti. »Naša revščina se ne razlikuje od vaše,« pravijo.

Predlog Levice za hitrejši vstop na trg delovne sile

Ampak bistvo je drugje; prosilci za azil ne prosijo za denar, temveč želijo enakovredno možnost za vstop na trg dela, da bi sami poskrbeli zase. Prosilci za azil v Sloveniji namreč prejmejo delovno dovoljenje šele po devetih mesecih, kar je zgornja evropska meja, čeprav evropska pravila določajo, da bi lahko legalno delali že prvi dan, kar, denimo, prakticirajo na Švedskem.

Precej zanimivo je, kako so v Sloveniji tovrstna določila vedno na tistem skrajnem robu, ki ljudem zgolj škodijo, za povrh pa se uradniki branijo, da s tem »preprečujejo zlorabe«. Toda kruta resnica je vedno ravno obratna – ker ljudje v azilnem postopku devet mesecev nimajo legalne pravice za delo, se ustvarjajo pogoji za izkoriščevalno delo na črno. Podoben paradoks velja za zaprte meje in nasilne deportacije, ki zgolj pospešujejo tihotapstvo, saj nesrečnim ljudem iz tretjega sveta ne preostane nič drugega.

Iniciativa prosilcev za azil iz azilnih domov Vič, Kotnikova in Logatec so svoje zahteve podali v sodelovanju s stranko Levica. Državni sekretar na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti Dan Juvan je predstavil načrtovane spremembe. »Naše ministrstvo je v postopku sprememb zakonodaje predlagalo, da se devetmesečno obdobje, po katerem lahko prosilci za azil pridobijo pravico do dela, zniža na tri mesece,« je dejal Juvan. »Smo v dialogu z notranjim ministrstvom in upam, da bomo prišli do rešitve. Vlada se bo pogovorila, odločala pa bo prihodnji teden.«

Čas je za odpravo ksenofobije

Brez odgovora je ostalo vprašanje, zakaj začetni predlog ni, da bi prosilcem za azil omogočili delo že prvi dan (kar dopušča evropska direktiva), iz notranjega ministrstva pa prihajajo indici, da naj bi privolili v šestmesečni rok, kar ne predstavlja bistvenega koraka k bolj humani in pošteni družbi za vse.

»Primanjkuje nam delovne sile. Vsako leto se upokoji več ljudi, kot jih na trg dela vstopi. Čas je, da se kot družba odpremo in opravimo s ksenofobijo,« je poudarila tudi Nataša Sukič, poslanka Levice. »Ni razloga, da ne bi integrirali ljudi, ki želijo tukaj delati in prispevati k blaginji družbe, še posebno, ker nam manjka delovne sile.«

Kritična je bila tudi do neenakovrednega obravnavanja beguncev iz Ukrajine in beguncev iz preostalih držav. »Ne moremo imeti beguncev prve in druge vrste. Takšna politika je rasistična, kar poznamo iz prejšnjih vlad, in čas je, da sedanja vlada to spremeni.«