Zidal je kulturne mostove na obeh straneh Karavank

Pliberk – Jožko Hudl, 71-letni koroški Slovenec, se je kot mladenič nameraval profesionalno zapisati gledališču, a so starši želeli, da se najprej priuči kakšnega poklica. Postal je učitelj. Enainštirideset let je poučeval in ravnateljeval na ljudskih šolah po avstrijskem Koroškem in ves čas ohranjal ljubezen do gledališča.

Star je bil komaj pet let, ko je prvič stopil na odrske deske. »Še brati nisem znal. Tekst sem se naučil z bratovo pomočjo,« se spominja sogovornik, ki se je rodil v številni kmečki družini v Železni Kapli. Odraščal je v Globasnici. »Bilo nas je šest bratov. Vsi smo se s čim ukvarjali in hodili na vaje. Starši so imeli velik posluh za to, čeprav doma ni manjkalo dela.«

Pri šestnajstih je v Globasnici že pripravil kakšno predstavo, kot avtor in režiser skečev se je ob tabornem ognju izkazoval tudi pri skavtih. Štel jih je komaj dvaindvajset, ko je postal predsednik Krščanske kulturne zveze. »Nikogar ni bilo, ki bi hotel prevzeti to funkcijo,« se nasmeje. Do učencev, članov gledališkega ansambla, somišljenikov v društvih in kulturnih ustanovah ni bil nikoli strog. »Ljudi, s katerimi delaš, moraš spoštovati. Tudi mlade. Zame niso nič drugačni, kot smo bili mi. Morda so le bolj obremenjeni. Imajo veliko dejavnosti, a jih kar zmorejo. Zelo so zagnani.«
 

Koncert z napakami

Dvanajst let po upokojitvi še vedno poučuje. Seznam tistih, ki potrebujejo njegovo pomoč pri učenju nemščine ali slovenščine, je dolg, zato ima urnik več tednov vnaprej povsem zapolnjen. Pomaga učencem, ki iz Slovenije prihajajo na avstrijske gimnazije, mladim družinam, ki so se zaradi službe v Avstriji tam odločile za nakup zemljišča in gradnjo hiše, že štiri leta pa nemščine uči tudi migrante z Bližnjega vzhoda, nastanjene v družinskem gostišču Linde v Pliberku.

Najbolj ponosen je, da je bil med ustanovitelji slovenske glasbene šole. Ko so za sodelovanje nagovorili štiri slovenske učitelje in objavili razpis za vpis, so pričakovali, da se bo prijavilo kakšnih pet otrok. »Prijav je bilo kar 37. Učitelji so otroke poučevali po domovih, kasneje smo dobili soglasje deželne vlade, da je pouk lahko potekal v popoldanskem času v prostorih ljudskih šol. Ljudje so bili navdušeni. Prvi koncert smo imeli komaj tri mesece po začetku pouka. Skoraj nihče med nastopajočimi ni bil brez napak,« pove Hudl, ki je šolo dolga leta tudi vodil. Pred tremi leti jo je pod finančno okrilje vzela deželna vlada, nekdanji učenci pa so danes že učitelji, ki znanje prenašajo na mlajši rod.

Z Anito, Slovenko iz Kamnika, ki jo je življenjska pot kot mlado dekle pripeljala v Celovec, je o svojem kulturnem delovanju razčistil pred poroko. »Pogoj, da se vzameva, je bil, da mi tega dela ne bo preprečevala. To sem namreč opazil pri drugih in tega me je bilo strah,« je iskren. A tudi njegova žena ni od muh. Isto je ona zahtevala od njega. In tako sta se v kulturi dokazovala vsak po svoje, pogosto tudi skupaj.

V sedemdesetih, ko so na avstrijskem Koroškem padale dvojezične topografske table, sta ustanovila Oder 73, saj slovensko prosvetno društvo Edinost, ki mu je Hudl predsedoval osemindvajset let, ni imelo gledališke skupine. »Sinovi Tomaž, Samo in Matej so bili med najinim delovanjem v društvu postavljavci stolov, čistilci, šepetalci, pevci, risarji, skladatelji in še kaj,« pravi Jožko Hudl, ponosen na vse svoje sodelavce, brez katerih, kot pravi, ne bi mogel.

Zbovorovodja Jožko Kert: »Moje srečanje z Jožkom Hudlom sega v osemdeseta leta, ko sem na željo obolelega zborovodje plibrških pevcev Foltija Hartmana stopil pred ta odličen zbor, da začasno zapolnim nastalo vrzel. Stopiti pred izkušene pevce z več kot polstoletno tradicijo dobrega petja pod odlično roko centralnega zborovodje podjunskih zborov gospoda Foltija Hartmana – jaz pa s komaj desetletnim zborovskim stažem pri prevaljskem VRESU – ni bilo enostavno. Danes to ocenjujem kot predrzno dejanje.« Kert spomni, da je bilo delovanje kulturnih skupin, zlasti številno zborovstvo, nekdaj, pa tudi danes edino najmočnejše orožje v rokah koroških Slovencev 'zoper nemškutarskim pritiskom'. Po njegovem prepričanju je težišče tega dela padlo na pleča kulturnih voditeljev. 
 

Za volanom tovornjaka

»Priznanja, ki mi ga je namenil Javni sklad RS za kulturne dejavnosti sem vesel. A nikoli nisem delal zaradi nagrad. Želel sem le, da bi povrnil staršem, ki sta mi meni in mojim bratom omogočila izobraževanje. Imel sem lepo življenje. Takega sem želel omogočiti tudi svoji družini. Ker vsako udejstvovanje nekaj stane in ker plača ljudskega učitelja ni bila razkošna, sem se trinajst let trudil za dodaten zaslužek kot voznik tovornjaka.«

Jožka Hudla ne boste videli posedat po vaških gostilnah. »Tega ne morem početi, ker sem težko pri miru. Na polno me razganja,« priznava mož, ki je sodeloval in sodeluje v številnih čezmejnih kulturnih projektih, med njimi tudi v pevski reviji Od Pliberka do Traberka. Lahko se pohvali kot pedagog, gledališčnik in organizator kulturnih dogodkov, kot pevec pa ... »Nisem preveč dober,« pravi in priznava, da ga je po vokalnih sposobnostih že zdavnaj prekosil sin Samo iz zasedbe Sam' Fever. Nastopila bo 29. januarja v Festivalni dvorani v Ljubljani na koncertu ob 85. rojstnem dnevu Elvisa Presleya. Med obiskovalci koncerta bo tudi poln avtobus Samovih podpornikov z avstrijske Koroške.