Praznik žensk: prevečkrat slišimo 'to je samo PMS'

Na Poljskem so v petek, dan pred mednarodnim dnevom žensk, odprli prvi center za splav. Po dvaintridesetih letih praznih obljub je ženskam prekipelo.

Pravica do odločanja o lastnem telesu je bila v zadnjih letih izpostavljena po vsem svetu; niti v zibelki demokracije, kot se rade imenujejo ZDA, splav ni več povsod dostopen.

Sogovornice so ob 8. marcu reproduktivne pravice poudarile kot nekaj najpomembnejšega, ko govorimo o pravicah žensk. Prezreti ne gre niti vse pogostejših primerov fizičnega, spolnega in psihičnega nasilja, ponižujočih komentarjev na spletu, plačnih vrzeli med spoloma ter diskriminacije, s katero se spopadajo ženske.

Mednarodni praznik žensk je priložnost, da se prisluhne ženskam, ki tako ali drugače navdihujejo in imajo o tem dnevu svoje mnenje. 

Na 8. marec pred tremi leti je zapustila domovino

»Spomnim se dneva, ko smo pred tremi leti zapustili Ukrajino. Prečkali smo Romunijo, kjer so nam ženskam delili rože. Najprej nam ni bilo jasno, kaj se dogaja. Ko smo ugotovili, da je 8. marec, smo se čudili, saj smo mislili, da se februar, ko se je začela vojna, še ni končal,« pripoveduje Oleksandra Švedova. »Tega 8. marca ne bom pozabila,« pristavi.

Štiridesetletna mati dveh otrok se je skupaj z družino iz Černovcev, na zahodu Ukrajine, zatekla v Slovenijo. Še danes ne razume, zakaj je vojna, ki jih je pregnala iz domovine, potrebna. Z drugimi ukrajinskimi begunci so nastanjeni na Debelem rtiču. »Tudi tukaj v Kopru živite Slovenci poleg Italijanov, govorite oba jezika, enako, kot smo mi uporabljali ukrajinščino in ruščino. Tako kot si verjetno vi ne morete zamisliti, da bi vas napadli vaši sosedje, tudi mi česa takega nismo pričakovali,« nadaljuje.

Švedova je domovino zapustila skupaj s starši in otrokoma – mlajši je bil takrat komaj petmesečen dojenček. Čez leto in pol je za njimi prišel še njen mož. V Ukrajini pa je še vedno njen brat. V vojni je izgubila bratranca in mnoge prijatelje, nekateri so postali invalidi. »Težko je, ko spremljaš, kaj se dogaja doma, vsako jutro molimo, da bi že prišel dan, ko se bo vse to končalo. Po drugi strani pa moramo razmišljati tudi o novem življenju – če ne drugega, zaradi otrok, ki imajo pravico do otroštva,« razmišlja.

Številne ukrajinske ženske danes živijo v tujini, kjer same skrbijo za svoje otroke, saj so možje na fronti. Je pa tudi veliko vojakinj, zdravnic, medicinskih sester in drugih žensk, ki so se odločile, da bodo ostale v Ukrajini in se borile proti ruskemu agresorju.

»Hvaležna sem Sloveniji, da nas je tako lepo sprejela. Ob dnevu žensk bi se zahvalila vsem učiteljicam, vzgojiteljicam, prostovoljkam in drugim ženskam, ki so nam pomagale v najtežjih trenutkih,« poudari sogovornica. V naši državi se dobro počuti, prizadeva si izboljšati svojo slovenščino, da bi lažje našla zaposlitev. Magistra biokemije si želi delati v svoji panogi.

»Dan žensk dojemam kot praznik možnosti, da smo ženske lahko v vseh pogledih neodvisne in odločamo o svoji usodi,« pravi. »Če bi Rusijo vodila zdravorazumska ženska, te vojne verjetno ne bi bilo. Če pa bi imela Ukrajina zdaj predsednico, bi se prav tako morala upreti napadalcem.«

Delitev vlog in pribitek pri tekmovanju iz fizike

Za študentko Manco Jagodic je 8. marec dobrodošel opomnik, da se ljudje »ne smemo zadovoljiti z nepravičnim obravnavanjem in podvrženostjo stereotipom znotraj družbe, temveč moramo iskati in sooblikovati pozitivne spremembe, ki bodo zagotovile tako družbeno kot ekonomsko enakost«. Z drugimi ženskami in dekleti si voščijo in podarjajo rože, tudi virtualne, če se jim ne uspe srečati na praznik, ki jo vsako leto spodbudi k razmišljanju o stanju trenutne družbe in vedno večjih neenakostih.

»Kljub napredku v boju za enakopravnost žensk in moških, predvsem na področju zakonodaje in navzočnosti obeh spolov na javnih položajih, je znova vse bolj izrazita patriarhalna težnja po omejevanju ženske na družinsko in zasebno življenje. Njeno vrednost v družbi po večini še vedno določajo odnosi z moškimi pripadniki v njeni neposredni okolici: z očetom, morda bratom, a predvsem z moškim partnerjem (bog ne daj, da je samska, saj v tem primeru, ne glede na svoje intelektualne ali fizične dosežke in sposobnosti, izgubi vso družbeno vrednost),« dodaja Manca Jagodic.

Pri boju za enakost med spoli po njenem mnenju ne gre za zagovarjanje biološke enakosti, pač pa za enako obravnavanje v družbi. »Mnenje ženske mora biti enako tehtno in ovrednoteno kot mnenje moškega, prav tako njeno delo in prispevek gospodarstvu in družbi, zato bo boj za enakopravnost končan šele s preureditvijo družbe (ter njenega sistema delitve dela in obravnavanja spola) kot celote.«

Sogovornica je navedla zanimiv primer, ko ji je znanec pred leti želel predstaviti argument proti enakopravnosti med spoli. Zatrjeval je, da so ženske v naši družbi privilegirane. Kot študent je sodeloval na tekmovanju iz fizike, na katerem so tekmovalke na podlagi svojega spola še pred udeležbo prejele določen pribitek odstotkov h končnemu rezultatu. Znancu se je zdela odločitev pristojnih krivična, a zgolj do moških tekmovalcev.

»Tu se poraja bolj pereče vprašanje. Zakaj so pristojni sprejeli takšno odločitev, če so jo res? Upam si trditi, da je temeljila na njihovem prepričanju, da ženske potrebujejo pribitek h končnemu rezultatu, saj brez znižanja kriterijev niso zmožne doseči enako dobrega ali boljšega rezultata na tekmovanju iz fizike kot moški. Fizika v tradicionalni patriarhalni družbi velja za 'moško' disciplino,« je še poudarila bodoča magistrica.

Mlade ženske bi se morale bolj spoštovati

Fanika Krajnc-Vrečko je literarna zgodovinarka, teologinja in bibliotekarka, doktorica znanosti, ki je svoje raziskovalno delo med drugim posvetila raziskovanju Primoža Trubarja in njegove zapuščine. V njenem bogatem življenjepisu in izdatni bibliografiji, ki obsega okoli 250 enot, pa izstopa še ena strast: letalstvo. Dolga leta je bila športna padalka in športna pilotka, še vedno je aktivna padalska sodnica na domačih tekmovanjih. To je prav gotovo področje, kjer so še bistveno bolj v preteklosti kot danes imeli primat moški, se strinja.

Ko danes pri 67 letih razmišlja za nazaj, ugotavlja, da ji kot mladenki res ni bilo lahko udinjati se v tem moškem svetu. »V mladosti nisem veliko razmišljala, a ko prideš v moško družbo, pristaneš na realnih tleh. Še zlasti na tekmovanjih v padalstvu, kjer moraš biti vsaj enakovreden, če želiš dosegati dobre rezultate,« razmišlja sogovornica iz Maribora in poudari, da sicer nikoli ni izpostavljala svojega spola. »Če želiš kaj doseči, moraš to doseči z delom. Tega se morda premalo zavedamo.«

Tudi ko je delala na teološki fakulteti, je bila obkrožena s pretežno moškimi sodelavci. In tudi na tem področju je morala, kot je spoznala z leti, vložiti več truda in energije v delo, da so jo sprejeli kot enakovredno sodelavko.

Osmi marec je praznik, ki ga moramo negovati. »Prav je, da se tradicija spoštuje. Vse to, kar so ženske dosegle v preteklosti, je del svetovne tradicije,« meni sogovornica. Rada se spomni dni, ko je – delala je še v teološki knjižnici – vsako leto eden od duhovnikov za ta praznik ženskam prinesel rdeč nagelj, skromen cvet, ki nosi lepo simbolno vrednost.

Dan žensk je pomemben praznik tudi zato, ker poudarja vlogo žensk zunaj družine. »Ženskam, ki so matere, je namenjen materinski dan, a pri tem so izključene tiste, ki niso matere. Dan žensk pa slavi žensko kot delavko, žensko, ki je aktivna zunaj družine.« Pomembno je, da se tega zavedamo vsi in da se med seboj spoštujemo, poudari.

Spoštovanje je tudi beseda, ki jo omeni ob vprašanju, kaj bi si ženske še morale izboriti. »Predvsem bi se morale bolj spoštovati.« Na to pomisli še zlasti, ko je govor o sodobnih fenomenih, kakršne so spletne vplivnice, ki postavljajo v ospredje videz in so se pripravljene zaradi tega tudi iznakaziti. »Mlada ženska je lepa sama po sebi, tega se mora zavedati in se spoštovati. Če se ne bo, je tudi nihče drug ne bo,« pravi in doda, da bi morali glede tega mladino bolj ozaveščati. Sicer pa pogovor sklene mirno in ponosno: »Mislim, da smo ženske kar močne. Samo pogumne moramo biti.«

Vedno se je našel kdo, ki mu ni bilo kaj prav

Samostojna podjetnica in amaterska igralka Ksenija Frelih je ena od žensk, ki so si upale večkrat skočiti iz kalupa. A karkoli je naredila, komu ni bilo prav: »V zgodnjih dvajsetih sem se še med študijem odločila za materinstvo – in takoj so padli očitki, da sem neodgovorna. Ko sva z možem zmogla in imela še tretjega otroka, jaz pa še vedno brez redne službe, sem slišala, da 'ustvarjam socialni problem'. Ko sem se zaposlila in začela delati dolge dneve ter hoditi na službene poti, je bil spet problem – zdaj naj bi puščala otroke same, čeprav smo živeli v veliki, povezani družini. Ko sem dala odpoved na vodilnem položaju, da bi šla na samostojno pot, so ljudje takoj sklepali, da sem bila verjetno odpuščena – ker kdo pa prostovoljno zapusti 'varno' službo! Ko sem se vpisala na kickboks, sem poslušala, da sem čudna, ker to ni 'sprejemljivo' za žensko mojih let. Zdaj, ko se po letih materinstva in druge kariere vračam k igralstvu – k sanjam, ki sem jih odložila, da bi bila resnično prisotna mama – spet poslušam, da sem prestara, da se preveč izpostavljam, da sem samovšečna.«

Iskreno upa, da s svojim prilagajanjem in sledenjem sanjam svojim trem najstniškim otrokom – četudi se jim trenutno, kot pravi, zdi malo cringe – dolgoročno vzgaja miselnost, da se vse da. Da če si nekaj res želiš, se za to trudiš in si pripravljen izstopiti iz cone udobja, lahko dosežeš spremembe in zaživiš v smeri, ki te izpolnjuje.

To je sporočilo, ki ga želi pustiti njim – in vsem, ki si upajo sanjati. Če bi jo pred petimi leti vprašali, ali je 8. marec hommage boju za pravice žensk, katerega rezultati so vidni na nekaterih področjih, ali opomnik, da ta boj še zmeraj traja, bi najbrž odgovorila, da je predvsem opomnik na prehojeno pot.

Zadnja leta pa so ji odprla oči: »Pravice žensk so vse bolj na udaru, in to ne v državah, kjer bi to morda pričakovali, ampak prav v tako imenovanih razvitih, naprednih družbah. To me iskreno skrbi, predvsem ko pomislim na prihodnost svojih hčera. Zdi se, da smo v nekem trenutku zaspale na lovorikah in verjele, da je najhujše mimo. Toda danes je jasno – boj še zdaleč ni končan in prav zdaj je čas, da se znova zavemo, kako krhke so lahko pridobljene pravice, če jih ne varujemo in branimo naprej.«

Kot enega ključnih nedokončanih bojev izpostavlja pravico do odločanja o lastnem telesu – od reproduktivnih pravic do dostopa do varne in kakovostne zdravstvene oskrbe. Pereče se ji zdi sploh področje medicinskih raziskav, saj še vedno premalo vemo o ženskih telesih in prevečkrat slišimo »to je samo PMS«.

Kapital nam je ugrabil tudi dan žensk

Za upokojeno klinično psihologinjo in psihoterapevtko Meto Kramar je 8. marec spoštljiva počastitev množice naprednih žensk, ki so v preteklosti veliko tvegale in se nesebično borile za pravičnejši položaj ženske v družbi: »Življenjske izkušnje nas učijo, da nobena priborjena pravica ni v družbi uveljavljena za vedno, zato boj še vedno traja. Žal celo v zakonodaji zapisane pravice v praksi niso vedno uresničene. Pravkar smo na TVS slišali za priseljenko, umetnico, ki že dolga leta bogati naše kulturno življenje, pa jo bodo birokratski predpisi pregnali iz Slovenije.«

Ker se je poklicno posvečala duševnemu zdravju, ji je posebej pri srcu zdravje deklet, žensk in družin, zato navdušeno spremlja pobudo Inštituta 8. marec za varovanje reproduktivnih pravic žensk. Veseli jo, da se je »iz socialističnih časov ohranila pravica porodnic do enoletne plačane odsotnosti z dela. Žal se je premalo zavedamo. Ta pravica ne olajšuje le življenja materi novorojenčka, ki zahteva njeno nedeljeno skrb. Je tudi naložba družbe v zdrave temelje osebnostne rasti novih generacij, ki je nenadomestljiva.«

Kljub temu nas na tem področju, opozarja sogovornica, čaka še veliko dela. Osmi marec je zanjo danes lep spomin na čase, ko so se o njem učili še v šolah in ji je hčerka iz vrtca domov prinesla voščilnico. »V današnjem kapitalističnem svetu, v katerega smo nevede zatavali, nam je kapital ugrabil tudi ta praznik. Oglaševalska industrija nam vsiljuje nakupe daril, cvetja, kozmetike in razne nepotrebne navlake. Pohlep nima meja, zato je izumila dan mučencev za novo potrošnjo,« je poudarila Kramarjeva.

Originalni pomen 8. marca se bo povsem izgubil, če ne bomo novim generacijam vedno znova razložili, kaj je njegov pravi pomen. »Spoštljivi odnosi med spoloma so cilj, h kateremu moramo vsi stremeti. Družina, šola in celotna družba bi si morale nenehno prizadevati za njegovo uresničitev. Želim si tudi, da bi mediji večkrat postavili v ospredje namesto razrvanih družin zgodbe tistih, ki jim je uspelo sožitje. Ti so nam vsem lahko vzor, model za posnemanje, dokaz, da se da tudi v mirnem ozračju vsakemu družinskemu članu zagotoviti razvoj in da gremo skozi življenje složno, z roko v roki. Da nam je, preprosto povedano, skupaj lepo.«

Prizadevni aktivistki za uveljavljanje žensk v popularni glasbi

Sestri Saša in Sonja Zagorc skupaj nastopata že od zgodnjega otroštva, ko sta obiskovali glasbeno šolo. Saša je igrala klasično kitaro, Sonja flavto. V okviru glasbene šole sta tudi pogosto nastopali kot duet. Počasi sta začeli tudi ustvarjati skladbe. »Zvrst glasbe nikoli ni bila vprašanje, saj sva že od nekdaj poslušali rock ter hodili na rock in metal koncerte. Sama sem začela igrati tudi bas kitaro, Sonja se je zagrela za bobne. Poiskali sva prostor za vaje, in ko sva kasneje spoznali še kitaristko, je bilo popolnoma naravno, da bomo sestavile ženski bend. Tako smo nastale Hellcats,« pravi Saša Zagorc.

Od začetka so bile vseženska zasedba in želele so, da tako ostane. Bilo je težko, ko so se članice menjale, vendar sta vedno verjeli, da jima bo uspelo imeti trdno zasedbo, ki bo držala skupaj in predstavljala glasbo po svetu. »V tujini je veliko podpornikov vseženskih skupin in njihove glasbe. Združujejo se v skupine na spletu, kjer predstavljajo nove in že obstoječe ženske zasedbe, in med njimi smo Hellcats dokaj poznane. Vsaka država ima vsaj en festival v podporo ženskam v glasbi in vseženskim skupinam,« poudari Sonja Zagorc.

Že deset let Hellcats organizirajo festival Dan rock žena, kot način boja za enakopravnost med spoloma. Festival podpira avtorsko glasbo žensk in je dal glasbenicam priložnost, da se predstavijo. Jutri se bodo v ljubljanskem Orto baru poleg organizatork predstavile še The Agony iz Češke in Restore iz Srbije. »Na turneji po Italiji sva spoznali še več ženskih skupin. Italijanke so zelo samostojne. Na koncert pridejo same, prinesejo opremo in 'zažigajo'. Vedno sva občudovali samostojne ženske, in ko sva izvedeli, da tam zelo redko dobijo priložnost, da predstavijo svojo avtorsko glasbo, ter da morajo igrati samo priredbe, sva se odločili, da jih povabiva v Ljubljano,« pojasni Saša Zagorc.

»Zadnja leta se stanje na zahodu izboljšuje. Organizatorjem koncertov so namenili »ženske kvote«, da bi podprli ženske v glasbi. Zato je v tujini vse več skupin, v katerih igrajo ženske. Veliko je tudi festivalov, ki so namenjeni ženskam v glasbi. Vsako leto nastopimo vsaj na enem. Predlani smo bile v Angliji, lani v Belgiji, letos v Italiji. Pri nas tega, razen Dneva rock žena, ni. Ampak midve kljub temu vztrajava že deset let. Opažava pa, da se število žensk v rock glasbi pri nas zmanjšuje. Že več let zaman iščeva žensko skupino iz Slovenije, ki bi igrala na tem festivalu. Tudi Hellcats vse več vabijo v tujino, pri nas pa igramo čedalje manj,« še poudari Sonja Zagorc.

Kdaj bi si želela drugačen praznik, a v tem poklicu to ni mogoče

Dan pred 8. marcem je bilo v cvetličarni na Rozmanovi v Ljubljani slišati škrtanje škarij in šelestenje cvetja in papirja. Trije zaposleni so pripravljali šopke cvetja, med njimi Andreja Kokalj, ki je s sodelavko že dva dneva prej preživela v skladišču, kjer sta čistili in pripravljali cvetje. »Najpomembnejša je dobra organizacija,« je dejala dobrovoljna cvetličarka, sicer doma iz Domžal. »Le tako si lahko bolj sproščen v dneh, ko je veliko dela, in tudi stranka čuti, da vse teče gladko.«

Cvetličarna Jože Gričar, kjer dela zadnjih pet let, je manjša, običajno imajo od 100 do 150 vrtnic na teden, te dni okoli 800. Vrtnica je ob tem prazniku še vedno glavna pozornost, čeprav veljavo pridobivajo nageljni, vse pa v zadnjem času pogosto v rožnatih odtenkih, pripoveduje Andreja Kokalj. Osmi marec, dan, ko ženske prejemajo cvetje, je zanjo predvsem praznik dela in tudi precej stresen. »Morda bi si želela kdaj drugačen osmi marec, a v tem poklicu to ni mogoče,« pravi, ne da bi bilo pri tem zaznati kakršno koli grenkobo.

Čeprav je ob tem prazniku skupaj s sodelavci zelo obremenjena, meni, da je dan žensk treba praznovati. »Vsekakor. Doma imam dve hčeri, in čeprav te generacije morda bolj praznujejo valentinovo, sem vesela, da prejemata cvetje in ga tudi zelo cenita. Poklicno bosta sicer v drugih vodah, zato se tolažim z mislijo, da bosta drugače doživljali 8. marec, kot ga jaz.« Ker je tudi sama borka, poudarja, da se boj žensk ne sme končati. Tudi v domačem okolju velikokrat poudarja enakost med spoloma, pa čeprav ima, kot hitro doda, »krasnega moža, ki spoštuje svoje tri punce«.

Kot cvetličarka ima za sabo že vsaj 25 praznikov žensk, kljub temu da to sploh ni njen prvi poklic, kakor ravno tako vedro pove. »Po izobrazbi sem ekonomski tehnik, a mi je bilo vedno všeč delo s cvetlicami.« To je med pogovorom ujel njen stric in ji ponudil delo in tako je pristala v cvetličarni v pasaži ljubljanskega Nebotičnika, pa čeprav ni vedela veliko o tem. »Ker sem si to želela in imela veliko volje do dela, sem se vsega naučila v pol leta,« se spominja. Poklic, ki ga opravlja, je težek, a če ga imaš rad, je vse lažje. Velikokrat so cvetličarji tudi napol psihologi, ljudi, ki vstopijo v cvetličarno, morajo znati prebrati. »Stranka mora skozi vrata oditi zadovoljna,« pove sogovornica. V njenih rokah je med pogovorom nastal šopek, ki je danes razveselil eno žensko.

Pomembno je, kako se ceniš kot človek

Otroci mi polnijo baterije in srce, je Nina Klemen napisala na spletni strani Ona ve, kjer se je uvrstila med strokovnjakinje, ki jih je mogoče poklicati in vprašati za mnenje. Izsledki namreč kažejo, da se še vedno v medijih pojavlja en ženski glas na štiri moške, statistika se spremeni le okoli praznika žena, kakor je pred lanskim praznikom opozorila podpredsednica združenja Ona ve Mateja Malnar Štembal.

Nina Klemen, ravnateljica ljubljanskega Vrtca Kolezija, po srcu pa še vedno vzgojiteljica, kakor je mogoče razbrati med pogovorom, je glede položaja žensk v družbi optimistična: »Navsezadnje imamo ženske svoj praznik, moški pa samo tisti dan mučenikov,« veselo pravi. Tudi sicer meni, da se je od leta 1917, odkar praznujemo 8. marec, veliko spremenilo. »Mislim, da imamo ženske vendarle veljavo v družbi oziroma smo si jo skozi desetletja priborile. Opažamo lahko tudi, da jih je vse več na vodilnih položajih, včasih so moški prevladovali, in ženske so jim zelo dobra konkurenca.« Je pa pomembno, tudi s praznikom žena, ohranjati spomin na boj žensk za enakopravnost, poudari sogovornica.

Boj je sicer, kot dodaja, po njenem mnenju tudi stvar posameznika. »Veliko je odvisno od tega, kako se sam ceniš kot človek. Pri tem nimam v mislih egocentrizma, ampak kako imaš izoblikovane vrednote. Če se ceniš, te drugi težje tlačijo.« Seveda so velike razlike med državami, dodaja sogovornica. »Če vzameva za primer pravico do splava, je znano, da ta niti v Evropi ni zagotovljena povsod.«

Nina Klemen je poklicno pot prehodila po stopničkah – od študentskega dela v vrtcih do pomočnice vzgojiteljice in vzgojiteljice ter naposled ravnateljice vrtca. V več kot dvajsetih letih dela je v poklicu že tudi nekaj več moških, tako med ravnatelji kot tudi vzgojitelji, kar jo veseli, čeprav so seveda še daleč od enakovredne zastopanosti po spolu.

Kako pa je po njenem mnenju treba vzgajati podmladek, da bomo oblikovali vključujočo družbo? »Otroke je treba vzgajati s srčnostjo. Pomembno je, da jim z lastnim zgledom pokažemo, da med nami ni razlik, da smo vsi enakopravni in vsi pomemben člen v družbi. Vsak posameznik pa ima lastnosti in veščine, ki jih je pomembno prepoznati in razvijati, saj le tako lahko skupaj ustvarimo nekaj lepega in delujemo v dobro družbe,« odgovarja sogovornica.