Zgodbe o ribištvu ne smejo iti v pozabo

»Kaj vse je bilo v brodetu, kako je nastajal, zakaj ne more biti pravi brez rošpovega repa? Ali gre zraven tudi guat? Kako pripraviti grancievolo ali pa granciporja? Vse to ni le kuharsko vprašanje. Je del zgodovine, ribištva, kulture, jezika ali pa celo turizma,« meni dr. Rado Pišot, direktor Znanstveno-raziskovalnega središča Koper, pod okriljem katerega se je začel projekt Zgodbe o ribištvu slovenske Istre skozi čas. Kot je poudarila vodja projekta dr. Lucija Čok, želijo ohraniti bogato dediščino življenja ob morju, ki tone v pozabo, in jo predati naslednjim generacijam, tudi s trajnostno naravnano turistično ponudbo.

»Poslovili smo se od najstarejšega piranskega ribiča Sergia Perentina,« je pred dnevi zapisal Franco Juri, direktor pomorskega muzeja Sergeja Mašere. Perentin je bil pri 94 letih neprecenljiv vir zgodovinskega védenja o Piranu »iz nekega drugega obdobja«. Pred štirimi leti so v muzeju na njegovo pobudo restavrirali in razstavili stari prapor piranske ribiške zadruge, ki jo je v povojnem obdobju pomagal ustanoviti. Po rodu je bil iz Izole, a se je družina preselila v Piran, kjer je nato že kot otrok na Punti postal del takratne živahne ribiške skupnosti. Ko je bil star 14 let, je že spremljal ribiče na morju. Življenje je bilo težko, v mrzlih zimah je primanjkovalo kurjave, spominjal pa se jih je po mušolih, školjkah, ki so jih prodajali na ulici. Prepoznavnega ribiča z modro volneno kapo je bilo mogoče srečati na piranskem pomolu ali pa v mandraču – vselej je gledal proti morju …

Ribištvo zaznamujejo tudi ženske

Po vojni, v obdobju Jugoslavije, je ribištvo v Istri doživelo zlata leta, hitro se je z izolskim Delamarisom razvijala tudi ribiška predelovalna industrija. Ta je dajala kruh številnim ženskam in njihovim družinam z revnega istrskega podeželja. Po raziskavi, ki sta jo v sklopu mednarodnega projekta Coastal Transformation (Obalne spremembe) izvedli dr. Nataša Rogelja Caf in dr. Martina Bofulin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, je večina zaposlenih v ribištvu sicer moških, vendar so ženske nepogrešljive predvsem v »obribolovnih« dejavnostih. V zadnjem obdobju pa se dogaja, da ženske v ribištvo vstopajo še kot biologinje, znanstvenice, delujoče v marikulturi ali kot podjetnice. Med temi je tudi Tina Steffe Božnik, lastnica treh ribarnic v Kopru in Izoli, ki izvira iz stare koprske ribiške družine. Njena zgodba je del spletne razstave, ki sta jo postavili znanstvenici; moški del družine Steffe se je ukvarjal z ribištvom, ženske pa so prodajale ulov na tržnici ali delale v ribji tovarni.

Ribištvo je del istrske kulturne dediščine, ki lahko obogati turistično ponudbo. FOTO: Jaka Ivančič/TZ Izola

Slovensko ribištvo je sicer po razrezu večjih ribiških bark v novem tisočletju, kar je bil del evropskih ukrepov proti prelovu, močno upadlo, po lanskih podatkih je ustvarilo zgolj 148 ton letnega ulova. »Lansko leto je bilo zelo dobro, letošnje pa je katastrofalno. Moramo se pač navaditi na ta nihanja,« pravi koprski ribič in lastnik ribarnice Matjaž Radin, ki prav tako sodeluje pri projektu Zgodbe o ribištvu. »Ljudi bi bilo treba ozavestiti o pomenu zdrave ribje prehrane iz lokalnega okolja. Ta ima seveda svojo ceno, sploh če gre za belo ribo. Ribištvo je treba razvijati trajnostno in skupaj s turizmom,« razlaga. »Začeti pa bi bilo treba pri državi, ki bi morala na novo ovrednotiti ribiški poklic. Ribiči predvsem ne bi smeli biti prepuščeni trgu in negotovim razmeram, ki jih prinaša odvisnost od narave.«

Radin sodeluje tudi pri iniciativi LAS Istre, financirani iz evropskih skladov, s katero so izvedli vrsto projektov za pomoč ribičem. Tako so odprli koprsko prodajalno ribjih jedi Folpo, dva ribiča sta se povezala pri turistično-kulinarični ponudbi katamarana Stella Maris, v enem od projektov so ribiči sodelovali pri ozaveščanju navtičnih turistov o onesnaževanju morja s plastiko, povezali pa so se tudi z istrskimi vinarji pri ponudbi izletov, okušanju vin in ogledu vinogradov z morske perspektive.

Del projekta bo tudi zbirka starih receptov, ki jih bodo uporabili tako v izobraževalne kot turistične namene. FOTO:  Jaka Ivančič/TZ Izola

Radin je ribiški poklic prevzel od očeta Silvana, poleg tega ima ribarnico, v kateri pa proda le kakšno četrtino svojega ulova: »Preostalo prodam na tržaški borzi, kjer je plačilo zagotovljeno takoj naslednjega dne. Enako počnejo tudi drugi ribiči, čeprav se vsaj pol tega vrne v Slovenijo in se proda v gostilnah. Neposredna prodaja v gostilnah je bistveno bolj zapletena.«

Obujanje tradicije, ozaveščanje in turizem

Pri projektu v celi vrsti partnerjev sodelujejo osmerica ribičev, gostinec, ki se posveča lokalni kulinariki, ter petnajst osnovnih in srednjih šol, med njimi tudi srednja gostinska šola, ki deluje v Izoli. Cilji projekta so po besedah Lucije Čok postavitev spletnega portala Ribiške zgodbe, kuharski priročnik Okus po morju/Sapore di mare, učno gradivo za učence in učitelje v obliki terminološkega slovarja v slovenščini in italijanščini ter obeh narečjih, dokumentacija za vpis starih receptur morske kulinarike na Unescov seznam mediteranske prehrane ter učni priročnik za šole o zgodovini predelave rib. Pri nastajanju terminološkega slovarja, ki se bo nanašal na ribištvo, in pri zbiranju receptov bodo udeleženi tudi učenci, ki bodo prek svojih nonotov pomagali oživiti skoraj izgubljeno preteklost. Na delavnicah z ribiči pa se bodo mladi lahko seznanjali s tem poklicem.

Predvojna tovarna Argo je danes del sicer propadajoče industrijske arhitekturne dediščine. FOTO:  Andraž Muljavec/Fotomorgana

»Izredno veseli smo, da sodelujemo pri tem projektu, saj je naše delovanje že ves čas usmerjeno v lokalno kulinariko, predvsem v ribje predjedi, kot so hobotnica, bakala in slana riba. Pri pripravi naših jedi sodelujemo izključno z domačimi ribiči,« je zagotovil Alen Pušpan, lastnik izolske gostilne Bujol. Raziskovalcem pa bo na voljo tudi obsežno gradivo, ki so ga zbrali predstavniki italijanske skupnosti, ki je na območju Istre avtohtona in se še posebej posveča ohranjanju tradicije in kulturne dediščine.