Kako je ribištvo spodbudilo emancipacijo žensk

Obalni pas je v zadnjih stotih letih postal prostor številnih konfliktov med različnimi interesi. Mali ribiči, ki jim je ta prostor tradicionalno pripadal, pa se iz njega postopoma umikajo. Kot pojasnjujeta dr. Nataša Rogelja Caf in dr. Martina Bofulin z Inštituta za slovensko izseljenstvo in migracije ZRC SAZU, se to družbeno dogajanje zrcali tudi v spreminjanju same obale. O tem sta v okviru mednarodnega projekta pripravili spletno razstavo, ki izpostavlja tudi večinoma prezrto, a izjemno pomembno vlogo žensk v ribištvu.

Spletna razstava (www.fishercoast.si) na temo obalnih sprememb in njihovega razumevanja ter vpliva na obalne prebivalce – predvsem ribiče – je po besedah Nataše Rogelja Caf del raziskovalnega projekta, ki ga financira Equip, program znanstvenega sodelovanja med Indijo in EU, v katerega je vključenih pet držav in šest institucij iz Evrope in Indije. Projekt, ki naj bi ponudil primerjalno perspektivo med dvema geografskima oddaljenima lokacijama, sicer traja že vrsto let. Slovenija je bila med evropskimi državami – poleg Velike Britanije in Norveške – izbrana kot del sredozemske zgodbe obalnih sprememb, a je posebna po svoji »butičnosti« ribiške panoge.



»Za razstavo smo se odločili, ker smo ugotovili, da smo raziskovalci zbrali raznovrstno etnografsko, arhivsko in avdiovizualno gradivo, ki smo ga želeli predstaviti ne samo znanstvenim publikam, temveč tudi širšemu občinstvu,« pojasni Martina Bofulin. Kot podčrta, se jim je zdelo zelo pomembno, da opazovane procese in zbrane podatke približajo tudi ljudem, ki s temi spremembami živijo, se jim prilagajajo ali pa se jim tudi uprejo in kdaj svoj zgodovinski prostor celo zapustijo. Prvotni načrt, da bi razstavo sočasno postavili na vseh raziskovalnih lokacijah hkrati, je avtoricama prekrižala pandemija covida-19, zato so se odločili, da jo za zdaj predstavijo le virtualno in v angleškem jeziku.
 

Za statistiko življenjske zgodbe žensk

Rogelja Cafova in Bofulinova poudarjata, da imata pri obalnih spremembah in izginjanju malega ribištva, kar se dogaja na globalni ravni, vse večjo vlogo kapital in industrializacija. Ribištvo na splošno v Evropi upada ali vsaj stagnira, medtem ko v Indiji kaže zmerno rast. Statistika tudi prikazuje, da je večina zaposlenih v ribištvu moških, medtem ko etnografsko gradivo razkriva, da so ženske v »obribolovnih« dejavnostih zelo pomembne in nepogrešljive, v Indiji pa tudi številčno prevladujoče. Obenem se v zadnjem času dogaja, da ženske v ribištvo vstopajo tudi skozi druga vrata – kot biologinje, znanstvenice, delujoče v marikulturi ali pa kot podjetnice, denimo lastnice ribarnic. Med temi, ki sta jih avtorici predstavili na razstavi, je Tina Steffe Božnik, lastnica treh ribarnic v Kopru in Izoli. Izhaja iz stare koprske ribiške družine – njen nono Vittorio Steffe (Ciacio) je bil ribič vse od leta 1925, njena nona Pina pa je prodajala ribe na koprski tržnici. Ribič je bil tudi njen oče, tete pa so se ukvarjale s predelavo in prodajo rib. Zdaj ona nadaljuje družinsko tradicijo.



Predelava rib je bila v ženski domeni tudi v izolski ribji tovarni Delamaris in še pred tem v več predvojnih obratih na tem območju. Ženske so tedaj prihajale v mesto tudi s podeželja in s svojim delom pomembno prispevale v tedanje (obubožane) družinske proračune. Danes se še nekateri Delamarisovi delavci vozijo iz Izole v Pivko, kamor so preselili proizvodnjo. Velik del izolske obale, kjer so nekoč pretovarjali ogromne količine sardel in druge plave ribe, pa z zapuščenimi in propadajočimi površinami čaka na nove – turistične – vsebine.

Ženske so imele tudi v Angliji in na Škotskem tradicionalno ključno vlogo pri pripravi ulova za prodajo. V novejšem času pa se dogaja, da se celo same lotevajo ribolova. V indijski regiji Palghar dela v spremljevalnih ribiških dejavnostih kar štirikrat več žensk kot moških, pogosto tudi v pristanišču urejajo odkup rib in imajo znotraj ribiške skupnosti zelo pomembno vlogo.
 

Slovenski ribolov drastično upadel

Slovenija skozi številke o ribištvu kaže izjemen upad, saj se je ribolov od leta 1990 zmanjšal za kar 98 odstotkov – s 6000 ton letnega ulova na komaj 120 ton (leta 2019). Gre predvsem za posledico izgube jugoslovanskega trga in privatizacije podjetja za industrijski ribolov, ki je leta 2013 dalo razrezati zadnji dve večji barki. Manjši ribiči pa se za dodaten vir zaslužka vse bolj usmerjajo v prevoze turistov. V Veliki Britaniji je upad ribolova postopen, kjer gre seveda za povsem druge količine – iz okoli sto milijonov ton letnega ulova pred desetletji se je ta zmanjšal na današnjih nekaj deset milijonov ton na leto. Glavna razloga sta prelov in evropska ribiška politika z omejevalnimi kvotami. Na Norveškem ribištvo stagnira, pri čemer večino ulova opravijo večje industrijske ribiške barke. Skupaj z malim ribištvom izgineva tudi tradicionalno obalno prebivalstvo. V Indiji se na vzhodni obali ulov rahlo veča, medtem ko se število ladij in ribičev manjša, na zahodni obali je podobno, manj pa je ulova tradicionalnih ribjih vrst, na katerega so vezana tudi klasična ženska opravila, od sušenja do čiščenja in priprave.



Bofulinova povzema, da so na primeru Velike Britanije opazili, da na ribiških ladjevjih, predvsem na Škotskem, vse bolj zaposlujejo migrantsko delovno silo (s Filipinov ali drugih azijskih držav), kar med drugim odraža upadlo zanimanje za tovrstne poklice med mladimi Škoti in Angleži. Migracije, sicer notranje, je zaslediti tudi v indijskem primeru, kjer se prav tako na mehaniziranih ribiških ladjah vse pogosteje zaposlujejo ljudje iz notranjosti države, ki ne pripadajo tako imenovanim tradicionalnim ribiškim kastam. Po drugi strani pa, dodaja Nataša Rogelja Caf, je ribiška industrija v Sloveniji tako rekoč izginila oziroma se je preselila v notranjost. »To je delno tudi zgodba Mediterana, saj so obalne lokacije preveč dragocene za turizem, da bi jih uporabili za industrijo. Glede na evropske politike ribištva je trend obrnjen proti marikulturi, kar pomeni, da klasično ribištvo lahko počasi izgine,« razlaga. Pri tem ugiba, da bodo morda ribiči v prihodnosti prevzeli vlogo varuhov morja, kar na neki način vsaj mali priobalni ribiči že počnejo. Oni so namreč prvi, ki opazijo spremembe ribjega staleža, to pa je lahko pokazatelj tudi drugih naravnih oziroma podnebnih sprememb.


 

Spremembe so vse hitrejše

Razstava ponuja tudi satelitske posnetke spreminjanja obale v zadnjih 40 letih. Koprsko pristanišče dokazuje, da se spreminjanje obale zaradi posegov človeka dogaja od nekdaj – Koper je bil nekoč otok, na izlivu reke Rižane so pozneje zaradi naravnega nasipa uredili soline in rodovitna polja. Kot izpeljeta raziskovalki, pa so spremembe v novejšem času bistveno bolj zgoščene in pospešene. Tako je Škocjanski zatok danes le ostanek nekdanjega zaliva. Avtorici sta v okviru razstave predstavili tudi mednarodni povojni projekt v južni Indiji, ki ga je kot obliko pomoči izvajala norveška vlada v petdesetih in sedemdesetih letih prejšnjega stoletja. Šlo je za uvajanje tehnoloških izboljšav v indijsko ribištvo, vendar je to imelo za posledico prelov in konflikte s tradicionalnimi ribiškimi skupnostmi. Rogelja Cafova še omeni, da pri sklepnih ugotovitvah ne more mimo prepleta lokalnega in globalnega: »Danes kot antropolog ne moreš raziskovati določene mikrolokacije, ne da bi pri tem upoštevali tudi relacije, ki se širijo iz nje in v njo. Obale so namreč v drugi polovici 20. in v prvi polovici 21. stoletja prostori konfliktov oziroma tekmovanj med različnimi interesi, v tej zgodbi pa ribiči navadno potegnejo krajši konec.«