V nadaljevanju preberite:

V kontekstu osamosvajanja mladih je treba po Živoderjevi izpostaviti izrazito stanovanjsko problematiko in neuspeh socialne države na tem področju pri nas: »Raziskave kažejo, da si večina mladih, ki je obtičala v izvornih družinah v podaljšani mladosti, želi živeti na svojem, ampak tega preprosto ne more, ker so zanje stanovanja nedosegljiva. Tu je še prekaren trg dela, ki s svojo negotovostjo in nepredvidljivostjo mladim močno otežuje načrtovanje prihodnosti, lastne družine.« In na tej točki potem vstopi družina, ki »poskuša s svojim ekonomskim in socialnim kapitalom mladim olajšati prehod v odraslost, predvsem skozi investicijo v izobraževanje ter podaljšanim bivanjem v izvorni družini«. Vzpostavlja se tudi nova vrsta odnosa med otroci in starši, ki v primerjavi s preteklostjo precej manj temelji na hierarhiji moči, namesto vzgojnih družin govorimo o emocionalnih in podpornih družinah, navaja Živoderjeva. Po njenem je tudi ta »pojav« mogoče razumeti kot »odziv na individualizacijo družbenih tveganj, kjer otroci in starši skupaj nastopajo v boju proti negotovosti in kontradiktornosti družbe«.