Zdravstvena in socialna oskrba na nasprotnih bregovih

Ljubljana – Po več medijskih in drugih soočenjih vseh odgovornih za oskrbo v domovih za starejše se zdi, da ni jasnih razmejitev, kaj vse sodi pod zdravstveno oskrbo oziroma nego in kaj pod socialno oskrbo. Pri zaračunavanju ukrepov po okužbah, kar so si privoščili nekateri domovi, pa očitno tudi ni jasno, kaj sodi med dodatne storitve, ki jih plačujejo stanovalci in svojci.

Predvsem ko je govor o tem, kdo je plačnik določene storitve, nejasnosti na tem področju omogočajo sprenevedanje in podajanje pristojnosti med ministrstvoma za zdravje in delo. Ko je govor o plačevanju kadrov za vse vrste oskrbe starejših v domovih in na domu ter o njihovih prenizkih plačah, se na ministrstvu za zdravje radi izgovarjajo, da zdravstveni kader opravlja tudi socialne storitve, na primer umivanje in hranjenje, te pa niso vključene v ceno zdravstvene oskrbe, ki jo plačuje zdravstvena zavarovalnica, in da je zdravstveni kader tudi zato preobremenjen. Toda takšno stališče ne reši ničesar, samo požene naprej začarani krog pomanjkanja kadrov, preobremenjenosti in odhajanja v druge poklice ali čez mejo.

Zatika se pri denarju

Kako so torej razmejene zdravstvene in socialne storitve, kaj sodi v zdravstveni in kaj v socialni del? Na ministrstvu za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti so pojasnili, da institucionalno varstvo obsega osnovno in socialno oskrbo (v skladu s predpisi socialnega varstva), ki jo plačujejo stanovalci oziroma njihovi svojci ali občine, ter zdravstveno nego (na podlagi predpisov zdravstvenega varstva), ki jo plačuje ZZZS. Zdravstvene storitve v domovih za starejše so opredeljene v splošnem dogovoru za tekoče pogodbeno leto, v katerem partnerji določijo program teh storitev. Vsak izvajalec sklene pogodbo z ZZZS, v kateri so s finančnim načrtom določena sredstva na podlagi realizacije števila dni zdravstvene nege v preteklem letu.

Po splošnem dogovoru za letos je za izvajanje zdravstvene nege v socialnovarstvenih zavodih namenjenih nekaj manj kot 146 milijonov evrov. Po podatkih zavarovalnice je letos povprečna cena zdravstvene nege 16,91 evra na dan. Skoraj vedno, tudi tu, pa se zatika pri denarju, pri čemer so domovi in ZZZS na nasprotnih straneh. Iz domov prihajajo opozorila, da zavarovalnica velikokrat ne priznava zahtevnejše nege tistim, ki jo potrebujejo, in jo v nadzoru izpodbija. Na ZZZS pa trdijo, da ugotavljajo nepravilnosti pri nadzoru zaračunavanja razvrstitev zdravstveni zavarovalnici.

Hranjenje med zdravstvom in socialo

Že nekaj let skoraj dve tretjini stanovalcev v domovih potrebuje zahtevno ali najzahtevnejšo zdravstveno nego. Po pojasnilih ministrstva za delo gre denimo pri hranjenju v primerih, ko imajo starejši motnje požiranja zaradi zdravstvene indikacije, za zdravstveno storitev, ki jo opravlja zdravstveni kader v skladu s poklicnimi kompetencami in aktivnostmi v zdravstveni in babiški negi. Med opravila zdravstvenega kadra, navedena v splošnem dogovoru, sodita denimo tudi hranjenje po nasogastrični sondi ali po gastrostomi in hranjenje bolnikov z motnjami požiranja. Pri stanovalcih, kjer je pomoč potrebna zaradi starostnih težav, na primer tresenja rok, pa gre za socialno oskrbo. Zaradi zahtevnih zdravstvenih stanj in zdravstvene nege stanovalcev so zaposleni v domovih za starejše zelo obremenjeni, pritrjujejo tudi na ministrstvu.

Tri kategorije zdravstvene nege

Predpise torej imamo, vprašanje pa je, kako se izvajajo. Zdravstvena nega je po zahtevnosti razdeljena v tri kategorije. V vseh treh je v splošnem dogovoru za letos predviden po en zdravnik specialist na dva tisoč postelj. V prvo kategorijo so razvrščeni pokretni oskrbovanci, ki potrebujejo splošen zdravstveni nadzor, pri čemer negovalni tim za enega porabi od 15 do 30 minut na dan. V splošnem dogovoru so za to kategorijo predvideni po en tehnik zdravstvene nege na 30 postelj, fizioterapevt na 250 postelj, diplomirana medicinska sestra na 245 postelj, delovni terapevt na 300 postelj, bolničar negovalec na 16,18 postelje, strežnica na 25,5 postelje.



V drugo kategorijo sodijo delno pokretni in delno inkontinentni oskrbovalci s srednjo stopnjo demence, nestabilni somatski kronični oskrbovanci in tisti po amputaciji okončin, pri čemer negovalni tim porabi več kot 30 minut za posameznika na dan. Za to kategorijo je predviden en tehnik zdravstvene nege na 20 postelj, fizioterapevt na 95, diplomirana medicinska sestra na 150, delovni terapevt na 270, bolničar negovalec na 9,08 in strežnica na 36,36 postelje.


V tretji kategoriji so navadno nepokretni bolniki, ki so odvisni od pomoči zdravstvenih delavcev zaradi fizične ali psihične prizadetosti, ter zelo zmedeni, nemirni in delirantni bolniki, ki potrebujejo pomoč, nadzor in zdravstveno nego v vseh treh izmenah. Sem sodijo tudi medicinske storitve, pri katerih je porabljen čas negovalnega kadra več kot uro na dan. Predviden je en tehnik zdravstvene nege za 10 postelj, fizioterapevt za 150, diplomirana medicinska sestra za 30, delovni terapevt za 100 in bolničar negovalec za 7,12 postelje.

Štiri kategorije oskrbe

Glede na to, koliko osebne pomoči potrebujejo, so stanovalci razvrščeni v štiri kategorije, tretja je razdeljena še na dve podkategoriji. Po marčevskem dvigu cen je povprečna cena oskrbe v prvi kategoriji 20,90 evra na dan in v četrti 33,74 evra na dan. Stroški dela predstavljajo približno polovico cene oskrbe. Pisali smo tudi že o problematiki dodatnih storitev v domovih, katerih cene potrjujejo sveti zavodov in se med domovi razlikujejo, zvišale pa so se skupaj s cenami oskrbnine.





Na ministrstvu za delo trdijo, da pregleda nad dodatnimi storitvami nimajo, medtem ko stanovalci, svojci in različne organizacije opozarjajo, da gre pri tem za nenadzorovan način ustvarjanja dobička, čeprav domovi v javni mreži ne bi smeli biti profitno usmerjeni. Za izvajanje osnovne in socialne oskrbe  pa da morajo zavodi upoštevati predpisane kadrovske normative, pri čemer sta za vsako kategorijo oskrbe predpisana vrsta in število zaposlenih glede na število uporabnikov v zavodu.

Kadrovski normativi v domovih

Osnovno oskrbo izvajajo receptor (dva na zavod), čistilka (ena na 600 kvadratnih metrov), strežnica (skrbi za 36 stanovalcev v prvi kategoriji oskrbe in za 22 v četrti), perica (skrbi za 85 oziroma 48 stanovalcev), servirka (84 stanovalcev), kuhar (55 stanovalcev), vzdrževalec (120 stanovalcev) ter šivilja, ekonom in voznik, ki imajo na skrbi po 240 stanovalcev. Socialno oskrbo izvajajo gospodinja, oskrbovalka, varuhinja, delovni inštruktor in animator (vsi skrbijo za šest stanovalcev v četrti kategoriji), socialni delavec (za 180 stanovalcev), za psihologa in habilitatorja pa normativi niso določeni.

V več domovih kadrovskih normativov ne dosegajo, tudi zaradi pomanjkanja kadra, od zdravstvenih delavcev do kuharjev. Marsikdo veliko pričakuje od zakona o dolgotrajni oskrbi, ki bo verjetno uredil problematiko za tiste, ki potrebujejo takšno pomoč, ne bo pa rešil nekaterih hudih problemov, ki trajajo že dlje časa. Iz nekaterih domov prihajajo informacije, da razmere postajajo katastrofalne, storitve za stanovalce pa čedalje slabše. Namesto sprenevedanja in prelaganja odgovornosti bodo potrebni temeljit vpogled v problematiko, poslušanje in slišanje vseh, ki so s tem povezani, ter sodelovanje različnih ministrstev.