Zaradi 3022 smrti izgubljamo bitko s covidom

Ljubljana – V Sloveniji je doslej umrlo 3022 ljudi s covidom-19. To je po 16. decembru, ko smo prebili mejo 100.000 potrjenih primerov okužb z novim koronavirusom – dejansko je bilo okuženih približno štirikrat toliko –, še en neslavni mejnik v bitki proti covidu. Ali torej bitko izgubljamo? In če jo, kaj je šlo narobe?

»Narobe je, da veliko ljudi ne upošteva zaščitnih ukrepov, kot so manj bližnjih stikov, nošenje mask, dezinfekcija ...« odgovarja doktor znanosti na Kemijskem inštitutu Roman Jerala, ki obžaluje, da »kot družba med epidemijo nismo znali stopiti skupaj /…/ in zamrzniti nesoglasij«. A Jerala ošvrkne tudi vlado, rekoč, da epidemija tudi od vlade zahteva prilagajanje ukrepov situaciji: »Ni dvoma, da so se ti prepogosto spreminjali in pogosto niso bili konsistentni.« Prepričan je, da bo epidemija zahtevala visoko ceno »ne samo v življenjih, ampak v ekonomiji, pri otrocih, mentalnem stanju ljudi, manjšem obsegu zdravstvene oskrbe« ... A z neupoštevanjem zaščitnih ukrepov samo podaljšujemo to stanje, svari.



Da je epidemija eksponenten pojav, kjer naša intuicija, ki je naravnana na linearne pojave, odpove, pa meni fizik, dr. Matjaž Leskovar z Instituta Jožef Stefan. »Epidemijo je najlažje obvladovati v zgodnji fazi, podobno kot požar, ki ga je zelo težko pogasiti, ko se enkrat razplamti. Vlogo gasilcev imajo pri epidemiji epidemiologi, ki s sledenjem rizičnih stikov, za katere se odredi karantena, učinkovito preprečujejo širjenje bolezni. Če epidemija preseže zmogljivosti epidemiološkega nadzora, jo je izredno težko obvladati celo s strogim lock-downom. To je podobno, kot če bi v velikem požaru zgorel gasilski dom in bi požar poskušali pogasiti ljudje sami.«

Zato je ključno, epidemijo zatreti že v kali, ko je število okužb majhno, je prepričan Leskovar. In prav to, kako že v začetni fazi prepričati ljudi, da gre za tako resen problem, da se ga je treba lotiti enotno in da lahko že majhen del družbe povzroči neobvladljivo eksponentno rast, tudi on vidi kot najtežji problem obvladovanja epidemije.
 

Žalostne številke

Sredi novembra je število pacientov na intenzivni terapiji po podatkih sledilnika covid-19 prvič preseglo sto, slab teden kasneje je število mrtvih zaradi covida preseglo tisoč, v začetku decembra smo na akutnih oddelkih prvič našteli tisoč pacientov, v teh dneh se število sprejetih na negovalnih oddelkih bliža 90, z novimi 24 umrlimi v nedeljo pa smo prebili tudi prag tri tisoč smrti …

Te številke so po dr. Leskovarju odraz »epidemije, ki se je razrasla, ker se kot družba nismo dovolj zavedali, da jo je najlažje in najceneje obvladovati na začetku: »Zdaj smo to dobro spoznali, saj imamo že več mesecev stroge ukrepe, epidemiološka slika pa se kljub temu ne izboljšuje.« Pri covidu namreč za »nevarno eksponentno rast, ki sčasoma pripelje v katastrofo, zadošča že majhen del družbe, ki ne sodeluje pri obvladovanju epidemije«: »Tudi zato je ključno, da se k sodelovanju pritegne čim večji del družbe in da se to ljudem z ustreznimi ukrepi tudi omogoči.«


 

Tepe nas zanemarjanje domov

Več kot polovica oziroma 58 odstotkov ali 1682 od vseh 2891 preminulih zaradi covida v letu 2020 je po podatkih direktorja NIJZ Milana Kreka umrlo v domovih za starejše (DSO). Covid je lani zahteval smrt vsakega desetega oskrbovanca v DSO; v njih je sicer umrlo 15 odstotkov vseh, ki so se okužili. »To je velik doprinos k umrljivosti v Sloveniji zaradi covida,« meni Krek. Zakaj? Ker smo to področje vrsto let »zanemarjali, preslabo nagrajevali zaposlene v DSO in preslabo skrbeli za njihovo izobraževanje«. Zato je bilo samo vprašanje časa, kdaj se bo sistem sesul. »In sesul se je s prihodom covida-19,« je zaključil. Zunaj DSO je covid zahteval še 1209 življenj. Najpogosteje umirajo starostniki nad 85 let.

Da so »te žalostne številke« predvsem posledica okužb starejših, meni tudi dr. Jerala: »Vzrok je večja občutljivost starostnikov na splošno, večji delež kroničnih bolezni ter tesni kontakti v zaprtih, pogosto slabo prezračenih prostorih. Redno testiranje zaposlenih in oskrbovancev smo vpeljali prepozno.« Nedvomno so v DSO okužbe prinesli zaposleni ali obiskovalci, dodaja: »Za cepljenje bi morali izvesti kampanjo, ki bi jo lahko pripravili že vsaj pred pol leta, ker je bilo jasno, kakšni so pogledi nanj in da bodo cepiva slej ko prej na voljo.«
 

S cepivi, sledenjem in karanteno nad nezaupanje

Ali bodo cepiva odpravila nezaupanje, dr. Jerala ne more napovedati, lahko pa morda odpravimo nezaupanje v cepiva, pravi: » Predvidevam, da se bo več ljudi odločilo za cepljenje, ko bodo rezultati delovanja cepiva vidni v manjšem številu hospitalizacij in smrti. Upam, da se bo čim prej povečala dostava cepiv in da imamo pripravljene načrte za masivno cepljenje, da ga bomo lahko opravili vsaj do jeseni, če že ne do poletja. Vsak dan bo treba cepiti več kot 10.000 ljudi, kar najbrž ne bo šlo prek osebnih zdravnikov in bo zahtevalo dobro organizacijo, s čimer bi lahko pridobili nekaj zaupanja.«

S tem in pa da epidemiologom - tako Leskovar - omogočimo, da bodo spet lahko sledili stikom, ljudem pa, da gredo v karanteno, lahko nekoliko »popravimo« naše neslavne rekorde: »To bi močno zmanjšalo širjenje virusa, kar bi omogočalo delno sproščanje ukrepov, epidemija pa bi kljub temu še vedno upadala.« A dr. Leskovar ni več prepričan, ali imamo kot družba zaradi pandemične utrujenosti še dovolj energije za takšno akcijo …