Zakaj v dobi digitalizacije glasovnice štejemo tako počasi?

V Kopru do polnoči niso prešteli niti polovice glasovnic. Glasovalo je 24.556 volilnih upravičencev, kar pomeni, da je volilna komisija v petih urah preštela manj kot 12.500 glasovnic.

Zaradi tega dolgo ni bilo znano, ali drugi krog bo ali ne. Naposled se je izkazalo, da se bosta čez dva tedna za mesto župana pomerila Boris Popovič in Aleš Bržan. Podobne težave so imeli v Celju, kjer edini med vsemi občinami do sredine ponedeljkovega dopoldneva še niso prešteli glasov.

Dejstvo, da je bila v nedeljo v Kopru in v Celju do polnoči prešteta le približno polovica glasovnic, je lahko posledica več dejavnikov. Veliko je odvisno od človeškega faktorja (hitrosti štetja), možno je tudi, da so glasovi bili prešteti, a še niso bili vneseni.

Poleg tega se lahko zgodijo tudi elektronske okvare. »Vendar jih zagotovo ni bilo, saj imamo za ta namen pripravljene tehnične ekipe, ki bi rešile težave,« je pojasnil dr. Roman Lavtar, vodja službe za lokalno samoupravo pri ministrstvu za javno upravo. Zato je zelo očitno, da so težave nastale pri štetju.

Lavtar je dodal, da morajo občinske volilne komisije do sobote (24. novembra) sporočiti rezultate in »da je pomembno, da so glasovnice preštete točno, ne hitro«.



Tej trditvi težko oporekamo. Kljub temu je počasnost štetja glasovnic v Kopru in Celju sprožila nekaj negodovanja in odprla nekatera vprašanja. Denimo, ali bi podobne primere rešila uvedba elektronskih volitev.

»Problem seveda ni informacijski sistem, saj bi ta deloval po precej preprostem sistemu, slovenska informacijska tehnologija pa je po zagotovilih na dovolj visoki ravni, da bi lahko v celoti zagotovila elektronske volitve za državni zbor v letu 2004,« je v Delu zapisal Rok Kajzer. Pisalo se je leto 2003.

O elektronskih volitvah se je še glasneje govorilo štiri leta pozneje, ko je takratni minister za javno upravo Gregor Virant trdil, da smo na ta korak pripravljeni, predvsem pa moramo »prepričati politične stranke, da to ni nikakršen bavbav«.

V času, ki je pretekel od omenjenih izjav, so se razbohotila družbena omrežja, telekomunikacijske naprave so postale še naprednejše, pridevnika »pametni« in »elektronski« pa se lepita na tako rekoč vsako reč in storitev.

Digitalno ni nujno tudi bolje

Kot primer napredne »e-države« najpogosteje navajamo Estonijo (znano tudi kot E-stonija), ki je digitalizirala domala vse, kar se digitalizirati da. Ali kot je za spletni portal 24ur.com dejala Anna Piperal, direktorica razstavnega salona za digitalne rešitve: »Poroka, ločitev in prodaja hiše – to so tri stvari, ki jih ne morete opraviti preko spleta, ostalo je dostopno tako rekoč vse.«

A digitalno vselej ne pomeni tudi bolje. Dvomljivi sta predvsem tajnost glasov in korektnost rezultatov. Vodja nacionalnega odzivnega centra za obravnavo incidentov s področja varnosti elektronskih omrežij in informacij Si-Cert Gorazd Božič je lani za Delo opozoril, da razmeroma nova tehnologija namreč ni dovolj preverjena za volitve. »Glede na novice o manipulacijah z elektronskimi volilnimi sistemi Demokratske stranke ZDA in volitvami v Franciji tudi praksa kaže pomembne pomanjkljivosti sistema.«

Jih res potrebujemo?

Še pet let prej je o podobni problematiki razpravljal na svojem blogu. Poudaril je, da če lahko po internetu opravljamo finančne transakcije, to še ne pomeni, da podobno lahko trdimo za volitve – »elektronsko bančništvo je namreč že nekaj let stalna tarča organiziranega kriminala, ki najema hekerje za izdelavo vedno bolj naprednih virusov«.



»Volitve morajo volivcu omogočati anonimnost, zato moramo podatek o njem v nekem koraku zavreči. Od takrat naprej ne moremo več popraviti določenih zlorab. Izkušnje iz e-bančništva nam spet kažejo napredne napade, ki jih žrtev ne opazi, dokler ne ugotovi, da ni več denarja na računu,« je Gorazd Božič nadalje ugotavljal in si na koncu postavil po njegovem mnenju bistveno vprašanje: »Ali so elektronske/internetne volitve res tisto, kar je v tem trenutku ključno za našo državo in je to nujno treba uvesti čim prej, čeprav bo drago?«