Zagorska dolina znova navdihuje slikarska platna

V Stekleni dvorani Delavskega doma v Zagorju je Bagrat Arazyan napenjal platno, da bo lahko nanj prenesel »ekspresijo« iz svoje glave. In tačas ko je Veronika Vesel Potočnik v svojem kotičku ravno upodabljala »prazne prostore« zasavske industrijske dediščine, se je skupinica vrtičkarjev po »napornem« dopoldanskem umetniškem ustvarjanju v družbi »čisto pravih slikarjev« odpravljala nazaj v prostore Vrtca Zagorje. Kultna slikarska kolonija Izlake-Zagorje je že 61. leto razprla slikarska krila.

Pravzaprav je letos okrogla obletnica kolonije, katere začetki segajo v leto 1964 in ki kljub šestim desetletjem še vedno deluje z nekdanjim elanom, pove umetniški vodja Milan Razboršek. Oznaka »kultna« torej ni pretiravanje? Ni, zagotavlja Razboršek, saj je najstarejša neprekinjeno delujoča kolonija pri nas in kot kažejo poizvedovanja, med najstarejšimi tudi v širšem srednjeevropskem prostoru, zaradi česar je raziskovalci likovnega dogajanja pri nas ne morejo več prezreti. V vseh teh letih se je v depojih nabralo okrog tisoč umetniških del. To, da so v depojih, Razboršek obžaluje, a za zdaj zanje na obzorju ni druge rešitve. Lani so v Zagorju sicer pridobili Weinbergerjevo hišo, kjer se v protokolarnem centru začasno nahaja stalna zbirka kolonije, veliko del pa se nahaja tudi v javnih institucijah širom Zasavja.

Kolonijo in z njo povezano dogajanje se trudimo plasirati vsaj v slovenski prostor, pravi Razboršek: »Trudimo se, da njen umetniški kapital predstavimo čim več ljudem. Vsak tretji december julijsko produkcijo postavimo na ogled na razstavi in oblikujemo katalog.«

Ustvarjalna dvanajsterica

Kot običajno, so prvi udeleženci kolonije na »zagorski slikarski oder« prispeli 10. julija. Letos je v koloniji ducat umetnikov, šest iz tujine, šest iz Slovenije, šest je moških in šest je žensk. »Ker spoštujemo kvoto domači – tuji umetniki in tudi spolne kvote,« pojasni Razboršek in doda, da so v Zagorju že ustvarjali umetniki iz Japonske, Kitajske, Kube, Indije ...

Petkovo dopoldne je v atelje, urejen v stekleni dvorani zagorskega Delavskega doma, privabilo dobro polovico udeležencev kolonije. Tokrat so se jim v t. i. otroški likovni koloniji že navsezgodaj pridružili tudi zagorski vrtičkarji.

V slikarski koloniji Izlake-Zagorje ustvarja tudi Bagrat Arazyan iz Armenije. FOTO: Polona Malovrh

Sonce, ki se je upiralo v rdeče lamele dvorane, ni motilo Bagrata Arazyana pri napenjanju platna. Bo na njem pristal kakšen motiv iz Zagorske doline? »Ne, nanj bom prenesel podobe, ki jih imam v glavi,« odgovori v pravilni slovenščini armenski umetnik, ki že devet let živi v Sloveniji, v zagorski slikarski koloniji pa je že drugič. Kot pojasni, za njegovo odločitev ni krivo to, da v okolju, kamor je prišel ustvarjat za deset dni, ne bi našel dovolj motivov ali da ga Zagorska dolina ne bi navdihnila. Preprosto tak je njegov slog, izvemo.

Kolonija še vedno deluje z nekdanjim elanom, pove umetniški vodja Milan Razboršek; v ozadju ustvarja Veronika Vesel Potočnik. FOTO: Polona Malovrh

Tudi Veronika Vesel Potočnik iz Kranja ima svoj slog. Njo je glede na sivo-črno stvaritev očitno prevzelo industrijsko okolje z opuščenimi objekti, sivimi organizmi in črnimi »škrbinami«, ki se jih Zasavje na svojem prehodu iz premogovniške v zeleno regijo, na vso moč brani, nas zanima. »Ne, že nekaj let se posvečam praznim prostorom,« odgovarja. Ali kot je v spremnem besedilu k eni od razstav Potočnikove zapisala Saša Bučan: »Ob vselej novih objektih, ki predvsem v urbanih središčih vznikajo kot gobe po dežju, se hkrati dan za dnem srečujemo tudi z opuščenimi prostori, ki ostajajo brez funkcije, kot beležka nekega trenutka, brez predhodnega premisleka.«

Kolonijski »delavci«

Po legendarnem prvem predsedniku sveta kolonije Nandetu Razboršku, ki je to funkcijo opravljal od leta 1965 pa vse do 2005, je predsedovanje prevzela Eleonora Kramar. Kaj pa preostali »kolonijski kader«? Kot priznava Razboršek, kadrovsko vse bolj dihajo na škrge oziroma pogrešajo podmladek: »Tisti, ki delamo v koloniji, delamo prostovoljno in dokler bomo imeli radi slikarstvo in svoje slikarske kolege, bomo vztrajali.« Razboršek opaža, da »vsa Slovenija zadnje čase slika in da je diplomantov in celo doktorjev s področja umetnosti vse več«: »A ko je treba zavihati rokave, imajo mladi pomisleke ...«

Ustanoviteljica in finančna podpornica desetdnevnih slikarskih srečanj je sicer občina Zagorje, ki ji pri financiranju pomagajo številni sponzorji.

Začetki

Pobudo za slikarska srečanja je pred več kot 60 leti je dal domači slikar Tone Leskovšek, pri realizaciji pa so mu moralno in organizacijsko pomagali slikarji Milan Rijavec, Ivo Seljak Čopič, Franc Kopitar, Društvo slovenskih likovnih umetnikov in druge organizacije ter posamezniki in takratni zagorski župan Dušan Kolenc.

V koloniji je doslej sodelovalo tudi 33 umetnikov – Prešernovih nagrajencev. Nanje, pravi Razboršek, so še posebej ponosni: »Pri nas so pustili okrog 60 slik, ki so posebna zgodba.«

Tako kot je poseben izbor slikarjev v letošnji koloniji in kot so posebna tudi njihova slikarska iskanja, ki jih Zagorjani vsako leto posebej vzamejo za svoje.