Zadruge rastejo iz kriznih razmer

Stanovanjska problematika je eden največjih izzivov mlajših generacij. Najemnine stalno rastejo, cene nepremičnin pa dosegajo rekordne vrednosti. Kaj lahko stori tisti, ki si ne more privoščiti lastne nepremičnine? Kakšna je možnost najema zadružnih stanovanj? Nikakršna, ugotavljajo razpravljavci srečanja, ki ga je v okviru tedna socialne ekonomije pripravilo Združenje Epeka, ker jih pri nas preprosto ni.

Ob tem, da v Sloveniji še vedno ne premoremo zadružnih stanovanj, tudi pravnih podlag ali političnih struktur, ki bi olajšale njihovo ustanovitev, nimamo. Brez sistemske ureditve pa ostaja razvoj najemnih stanovanjskih zadrug pri nas do nadaljnjega v zraku ...



Na Inštitutu za študije stanovanj in prostora (IŠSP) in Inštitutu za politike prostora so pregledali, kako kaže stanovanjskemu področju v Mestni občini Ljubljana, zlasti razvoju stanovanjskega zadružništva. V Sloveniji je resda zaslediti naraščajoč trend novogradenj, a glede na to, da je razvoj stanovanjskega področja v zadnjih desetletjih zastal, stanovanj primanjkuje. Poleg tega se v zadnjih letih veliko vlaga v prestižna, petsobna stanovanja. V Ljubljani so bile lani cene stanovanj več kot polovico nad slovenskim povprečjem. Bližajo se 4000 evrom za kvadratni meter, pravi Maša Hawlina z IŠSP. Med letoma 2015 in 2020 so se povišale za okrog 45 odstotkov, povprečna plača pa le za slabo petino. Tudi zato narašča zanimanje za najem stanovanja. A biti najemnik, pravijo na Inštitutu, je prav tako nevzdržno. Najemna stanovanja uradno predstavljajo le približno desetino vseh, najemnine pa gredo v nebo. »Najem postaja nekaj, na kar smo obsojeni, če nimamo nadpovprečnih prihodkov ali zaledja staršev,« pravijo na IŠSP.



Prav iz kriznih bivalnih razmer, kakršne vladajo tudi pri nas, so v svetu vzniknile stanovanjske zadruge. Za tako imenovani model najemne stanovanjske zadruge je zato v naših gospodinjstvih z nižjimi dohodki vse več zanimanja, zatrjujejo v Zadrugatorju, tudi ustanovitelju IŠSP. Zadružniki so v teh primerih kolektivni lastniki objekta in hkrati najemniki enega dela. Zadružna stanovanja so bolj dostopna in bolj varna od tržnih, finančno konstrukcijo pa si delijo gospodinjstva, občinski ali državni stanovanjski sklad in zasebni kapital. Občine naj bi zagotovile predvsem stavbna zemljišča pod ugodnimi, simbolnimi ali celo neodplačnimi pogoji.

Po švicarskem vzoru

Bodoče stanovanjske zadruge naj bi se pri nas zgledovale po švicarskem modelu. V Zürichu, kjer zadružna stanovanja predstavljajo petino vseh stanovanj, mesto, denimo, razpiše natečaj, pri katerem izbrani stanovanjski zadrugi podeli neodplačno stavbno pravico za 60 do 99 let. Stanovanjska stavba, ki jo zadruga postavi na zemljišču, je v njeni lasti in upravljanju, zemljišče samo pa ostane v lasti mesta, pojasnjujejo v Zadrugatorju.



Stanovanjska zadružniška ideja je kljub sistemskim oviram tudi pri nas vse bolj živa. Tako je javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana del zemljišča na Rakovi jelši pripravljen nameniti prav za najemno stanovanjsko zadrugo. V projektu gradnje več kot 120 stanovanj na območju Resnice del zadružnih stanovanj načrtuje tudi Hrastnik, kjer tačas stanovanja iščejo mladi, ki trenutno živijo pri starših, najemniki neprofitnih stanovanj in tisti v neprimernih lastniških stanovanjih. V Mariboru pa želi nekaj posameznikov vzpostaviti »klasično« stanovanjsko zadrugo, kjer bo zadruga lastnica stanovanj, njeni člani pa najemniki.