Začeti bi morali pri nalogah, ne pri risanju meja

Ljubljana – Strokovna skupina za pripravo pokrajinske zakonodaje, ki jo vodi Boštjan Brezovnik z mariborske pravne fakultete, bo, potem ko je javnosti predstavila predlog, da bi Slovenija dobila deset pokrajin, Ljubljana in Maribor pa posebni status, kmalu pripravila še predlog pristojnosti in nalog bodočih pokrajin. Soočiti se bo morala tudi s pripombami na zarisane meje.

Boštjan Brezovnik ocenjuje, da jih ni veliko, po njegovem le iz Koroške. Rok za oddajo pripomb res še ni potekel, a je že zdaj jasno, da zagotovo ne bo le ena. Poglejmo najprej na Koroško. Strokovnjaki bi jo združili s šaleško, s katero nikoli v zgodovini ni imela ničesar skupnega, v prihodnosti naj bi ju povezovalo slabih 17 kilometrov tretje razvojne osi. Brezovnik trdi, da ne more biti samostojna, ker nima »upravne in fiskalne kapacitete«. Koroška, poleg Pomurja in Zasavja, velja za eno najbolj degradiranih območij v državi, še pravi Brezovnik.

»Predlog je nelogičen in že vsebuje konflikt dveh mestnih občin. Še posebej nas moti sedež pokrajine, ki je predviden v Slovenj Gradcu. Velenje in Slovenj Gradec nista primerljivi mestni središči niti po vsebini, še manj po velikosti. V savinjsko-šaleški regiji želimo svojo pokrajino in tudi koroška si zasluži svojo. Glede na postopek sprejemanja pokrajinske zakonodaje pa je vrstni red povsem napačen. Najprej vsebina in financiranje, šele nato število in sedeži pokrajin,« pove velenjski župan Bojan Kontič.

Deponije odsluženih političnih kadrov

Gregor Macedoni, predsednik Združenja mestnih občin Slovenije, opozarja, da število pokrajin nima veliko skupnega z namenom in poslanstvom drugega nivoja lokalne samouprave. »Pokrajine nujno potrebujemo pri projektih, ki presegajo občinske meje, saj so ti trenutno odvisni od zmožnosti dogovarjanja večjega števila občin, kar je zahtevno in pogosto tudi neuspešno početje,« je povedal Macedoni.

Poleg Korošcev si samostojni pokrajini želijo v Posavju in Zasavju, a ne izključujejo možnosti sodelovanja. Župani občin Apače, Gornja Radgona, Radenci in Sveti Jurij ob Ščavnici se bolj kot v pomurski vidijo v štajerski regiji. Radenskega župana Romana Leljaka moti, da ga nihče ni vprašal za mnenje, Anton Slana, župan občine Sveti Jurij ob Ščavnici, pa si pokrajin ne želi, saj bodo po njegovem le deponija odsluženih političnih kadrov.

Dve občini nista v nobeni pokrajini

Osnutek zakona o ustanovitvi pokrajin, ki je sledil strokovnim izhodiščem iz leta 2008, ko smo bili regionalizaciji najbliže, je bil kljub temu spisan na hitro, saj občin Kidričevo in Sveti Andraž v Slovenskih goricah sploh ni uvrstil na seznam nobene od desetih pokrajin. V Kidričevem dvomijo, da se bodo v občinah ob slovensko-avstrijski meji strinjali, da bo sedež njihove pokrajine na Ptuju, ki si ne želi biti v isti regiji z Mariborom. Županja Nuška Gajšek: »Samo tako lahko res napredujemo in od regionalizacije tudi dejansko nekaj odnesemo in pokrajino enakomerno razvijamo.«

Koper ob bok Ljubljani in Mariboru

Na koprski občini so prepričani, da predlog oblikovanja pokrajin v delu, ki se nanaša na dodelitev posebnega statusa zgolj mestnima občinama Ljubljani in Mariboru, nima strokovnih podlag in je celo v nasprotju z vsemi dosedanjimi izhodišči regionalnega razvoja v Sloveniji. Tak status bi po njihovem moral pripadati tudi Kopru, ki ga veljavna zakonodaja in nacionalne strategije prepoznavajo kot središče regionalnega, nacionalnega in mednarodnega pomena.

V Sežani, ki so jo po pričakovanju vključili v primorsko-notranjsko pokrajino, si želijo razmislek o enotni primorski pokrajini, ki bi bila enakovreden sogovornik državi in sosednjim avstrijskim, italijanskim in hrvaškim regijam.

Tadej Beočanin, župan Ajdovščine, in Valter Mlekuž, župan Bovca, sta se ob številnih nedorečenostih predloga obregnila ob ime pokrajine. Beočaninu se zdi ustreznejše poimenovanje Severna Primorska. »Pokrajina, ki so jo predlagatelji poimenovali goriška, v praksi že obstaja in že tradicionalno deluje kot celota,« pa je prepričan novogoriški župan Klemen Miklavič.

Neproblematična Gorenjska

Mejnim gorenjskim občinam, ki jih je avgustovski predlog pokrajinske razdelitve Slovenije uvrščal v razširjeno gorenjsko pokrajino, novi pa jih v osrednjeslovensko, je skupno to, da jim je zadnji predlog bliže. Župan Medvod Nejc Smole je prepričan, da je boljši zaradi vpetosti občine v delovanje tega dela Slovenije: »Občina Medvode je v prvem valu decentralizacije in oblikovanja občin izšla iz nekdanje občine Ljubljana Šiška in ima tako še danes mnogo storitev vezanih na ta predel. Obenem smo solastnik Javnega holdinga Ljubljana, znotraj katerega odlično sodelujemo tako z mestno občino Kranj kot drugimi občinami solastnicami. Večina občanov tako delovno kot v drugih pogledih gravitira v Ljubljano.«

Večjih pomislekov v Medvodah nimajo, drugo vprašanje pa je, ali je v naši državi sploh mogoče storiti tako velik korak naprej, za katerega bi bilo treba veliko pozitivnega naboja tako lokalnih skupnosti, ki bi morale del svoje avtonomije prenesti na pokrajine, kot predvsem državne oblasti, ki bi ostala brez pomembnega vpliva, če bi na pokrajine dejansko prenesli naloge, pomembne za razvoj celotne države, opozarja Smole.

V osrednjeslovensko pokrajino bo sodilo tudi Kočevje. Župan Vladimir Prebilič: »Predlagana pokrajina je teritorialno zelo velika, a to ni nujno slabo, vsaj v luči projektnega sodelovanja in črpanja evropskih sredstev. Zgodovinsko gledano pa je povsem umetna. Sega vse do avstrijske meje, s katero nismo bili nikoli povezani.«

Potreben bo politični konsenz

Župan Komende Slavko Poglajen ocenjuje, da bo do uveljavitve pokrajin in ustrezne zakonodaje treba še veliko usklajevanja in dogovarjanja, predvsem pa politične volje. »Ustrezno zakonodajo o pokrajinah sprejema državni zbor, torej bo treba pridobiti tudi politični konsenz med vsemi občinami in strankami,« zatrjuje Poglajen, ki ne vidi tehtnega razloga, zakaj s katero od slovenskih občin ne bi bilo možno sodelovanje na katerem koli področju oziroma bi se od nje odmaknili.

Celjski župan Bojan Šrot dvomi, da bo Slovenija pokrajine sploh dobila: »Dvajset let se že pogovarjamo o tem. Če bi imeli resen namen, bi jih že imeli. Poleg tega se pogovarjamo le o številu pokrajin. Najprej bi se morali pogovoriti o nalogah in pristojnostih in šele na podlagi tega bi se lahko pogovarjali o organizaciji. Vse to je le pesek v oči.«