»Kokoš« razkosana, popravki sledijo

Ljubljana – Nova teritorialna delitev Slovenije je tu: predvideva enajst pokrajin, oblikovanih po mestnih občinah, meje med njimi so začrtane, Ljubljana je samostojna, druge štejejo od 10 do 34 občin, Štajerska je »razkosana« na tri pokrajine, kar je »ljudski glas« že pripisal strahu pred »veliko Štajersko« - vse skupaj pa je le osnutek, ki bo doživel še precej popravkov.



Čeprav številni župani že zdaj oporekajo pokrajinski »umestitvi«, kot jo predlaga strokovna skupina za pripravo zakonskega predloga o ustanovitvi pokrajin pod vodstvom Boštjana Brezovnika, pravnika in izrednega profesorja mariborske Univerze, je slednji optimist: »Odpora občin ne pričakujem, saj se te dobro zavedajo problemov pri izvajanju razvojnih nalog in pridobivanju sredstev EU. V programskem obdobju, ki se bo zaključilo v 2020, ima Slovenija na voljo 4,174 milijarde evrov, od teh pa nam je do danes uspelo porabiti zgolj 24 odstotkov ali 722 milijonov evrov.«



Ključni problem za Brezovnika je v pripravi razvojnih projektov, ki povečini zahteva sodelovanje več občin ter v neučinkovitosti pristojnega ministrstva. Z uvedbo pokrajin bo mogoče po njegovem odpraviti vrsto ovir, predvsem pri pripravi razvojnih projektov, zato z občinami pričakuje konstruktivni dialog, hkrati pa so pokrajine lahko »dobro izhodišče za reorganizacijo celotnega sistema javne uprave, za kar bo potreben najširši družbeni in predvsem politični konsenz«. Predsednik Skupnosti občin Slovenije (SOS) Aleksander Jevšek se strinja: »Razmišljamo o širitvi avtocest, namesto da bi razmišljali o decentralizaciji države s pokrajinami. Te želimo hkrati ustrezno pripraviti na razpise. Teh je zelo veliko in jih zdaj ne moremo izvajati, ker še nimamo ustrezne organiziranosti. V procesu ustanavljanja pokrajin bo veliko javnih in strokovnih razprav, pogledi pa so različni. Upam, da se bodo naprej strinjale občine in da bo doseženo tudi ustrezno politično soglasje, da do pokrajin končno pridemo.«

Predsednik Skupnosti občin Slovenije Aleksander Jevšek (na levi): na seji predsedstva SOS so se seznanili s pripravo pokrajinske zakonodaje. Foto

Ni strahu pred »veliko Štajersko«

Na očitke, da je stroko vodil tudi strah pred »veliko Štajersko«, Brezovnik odgovarja, da velja prav nasprotno, saj je na Štajerskem zaradi koncentracije prebivalstva v urbanih območjih mestnih občin več kot drugje; predvidena členitev na tri štajerske pokrajine zato zagotavlja »enakomerno in uravnoteženo sodelovanja prebivalcev pri uveljavljanju njihovih interesov znotraj pokrajine«. Stroka je meje pokrajin oblikovala na podlagi študije o funkcionalnih regijah avtorja Sama Drobneta, ki upošteva delovno mobilnost, stalno poselitev, stike v družbenem okolju, tokove blaga in denarja ... Na podlagi navezav občin na mestne občine je potekala tudi razvrstitev občin v pokrajine.

»Če bi se ustanavljanja teh lotili po statističnih regijah, se odpre vprašanje velike Osrednjeslovenske regije, pa Zasavja, Posavja in Notranjske ter združevanja Celja z Velenjem in Ptuja z Mariborom,« pravi Brezovnik, ki v Podčetrtku ni zasledil, da bi župani izpostavljali morebitno bitko za sedeže pokrajin. Z namenom zagotavljanja enakomernega razvoja znotraj pokrajine so bile meje pokrajin oblikovane tako, da urbano prebivalstvo mestnih občin številčno ne bi prevladovalo nad prebivalstvom suburbanih in ruralnih občin, pravi Brezovnik. Da bi zadostili administrativni decentralizaciji, so predvideli, da bodo sedeži pokrajine, pokrajinskega sveta in sveta občin v različnih krajih, in da se ohrani sistem upravnih enot, ki bodo ob ukinitvi dvotirnega upravnega sistema postale enote pokrajinske uprave.

V izogib podrejenosti »na vasi«

Posebej je pojasnil načela oblikovanja Ljubljanske pokrajine. V primeru te sta bili dve možnosti, pravi, in sicer oblikovanje mej pokrajine po zgledu Dunaja, to je po mejah mestne občine Ljubljana, ali širitev s priključitvijo primestnih občin. »V slednjem primeru bi se izkazalo, da bi bilo prebivalstvo v primestnih občinah, denimo Dola pri Ljubljani (komisija ga uvršča v Južnoštajersko pokrajino, o. p.) v izrazito podrejenem položaju pri uveljavljanju lastnih interesov proti 292.988 prebivalcem Ljubljane.

Če bi želeli zagotoviti enakomerno zastopanost prebivalcev primestnih občin v pokrajinskem svetu Ljubljanske pokrajine, bi morala ta za primer obsegati območje Osrednjeslovenske statistične regije s 25 občinami in 537.893 prebivalci. S tem pa bi bila največja in bi se, upoštevaje dejansko centralizacijo, ki se kaže v tem, da je v Ljubljani 216.952 oziroma 26 odstotkov vseh delovnih mest v Sloveniji, razvijala bistveno hitreje od ostalih pokrajin.« Strokovni cilj uvedbe pokrajin je zagotovitev enakomernega policentričnega razvoja Slovenije, ki bo zagotavljal ustvarjanje delovnih mest v lokalnih okoljih in s tem zmanjšal mobilnost delovne sile v Ljubljano, kamor po Brezovnikovih podatkih dnevno prihaja na delo 90.800 delovno aktivnih oseb; od tega 21.352 z Gorenjske, 12.105 iz Jugovzhodne Slovenije in 11.333 iz Savinjske regije ...