Za starše bolj stresno kot za devetošolce

Ljubljana – Bolj kot sami devetošolci se prelomnice, ki jo predstavlja prehod iz osnovne šole v srednjo, zavedajo njihovi starši, je prepričana socialna pedagoginja Darja Barborič Vesel. Pravi, da je treba z otroki sodelovati pri sprejemanju težke odločitve, ne pa jim poskušati soliti pameti.

Prehod iz osnovne šole v srednjo je za vsakega mladostnika velik prehod. Ne le zato, ker prvič stopa po poti, ki vodi v poklic, ampak tudi zato, ker jih nemalo prvič v življenju vstopa v povsem novo okolje. Zamenjali bodo sošolce, učitelje, nekaj – lani je v dijaških domovih bivalo skoraj 4900 dijakov – se jih tudi prvič odseli od doma. »Ta sprememba je v socialnem smislu velika. Veliko bolj razmišljajo o tem kakor pa o poklicni poti, in tega se lahko ustrašijo bolj kakor same šole,« o morebitnih stiskah bodočih dijakov pove Darja Barborič Vesel. V srednjih šolah je osredotočenost na uspešnost večja, vse več je težjih odločitev, večja je tudi teža odgovornosti, saj sta sedenje pri knjigah in opravljanje domačih nalog zdaj na ramenih šolajočega se.



»Ključno je, da otroke spremljamo prvi semester srednje šole, saj nas bodo tedaj resnično potrebovali, ko se bodo prvič srečali z realnostjo svojih odločitev,« svetuje Darja Barborič Vesel. Stati ob strani ni dovolj, pomembno se je pogovarjati. Kot pravi, bodo starši na preprosto vprašanje po šoli, kako je bilo, najverjetneje dobili zgolj odgovor: v redu. Zato poziva k dialogu. Takšnemu, s katerim bo, kot pravi, novopečenim dijakom »uspelo razčistiti samim s seboj«. »Ko te otrok vpraša za mnenje, kaj naj naredi, vemo, da nam je uspelo,« pojasni.
 

Če je osnovna šola igra, gimnazija ne bo težava

Tako Darja Barborič Vesel kot tudi Tone Meden, oče petih otrok, svetujeta, naj se odločitev, kam po osnovni šoli, začne počasi oblikovati veliko prej, preden se devetošolec znajde pred vpisnim listom. Socialna pedagoginja staršem svetuje, naj otroka opazujejo in poskušajo ugotoviti, kaj ga radosti, v čem je dober, kakšne so njegove karakterne lastnosti – ali je priden kot mravljica ali pa morda inovativen, rad ustvarja z rokami, morda je izrazito komunikativen. »Vse to je pomembno pri izbiri poklica,« je prepričana.

Kot učiteljica opaža, da so zadnja tri leta osnovne šole zahtevna, saj so za vse mlade takšna, da omogočajo vpis na gimnazijo, četudi se marsikdo naposled ne bo odločil zanjo. »Marsikdo potem na srednji šoli, ki ni gimnazija, zaživi, saj zahteve glede znanja zanj niso prevelike.« Če je dilema gimnazija ali ne, Barborič Veselova priskoči na pomoč z nasvetom: »Tisti devetošolci, ki zadnja tri leta delajo igraje, s solidnimi ocenami in jim ostaja čas za prostočasne dejavnosti, se lahko mirno vpišejo tudi na zahtevnejše programe.« Opozarja, da se bo zahtevnost po osnovni šoli le še stopnjevala.


 

Tudi srednjo šolo je mogoče zamenjati

Če je odločitev vendarle prezahtevna – bodisi zato, ker otroka veseli več stvari, bodisi ker se porajajo dvomi o njegovi sposobnosti za uspešno šolanje, Tone Meden svetuje posvet z učitelji, svetovalnimi delavci. »Priporočam pa, da ima največjo težo pri odločitvi volja otroka, saj s tem prevzema odgovornost za resno delo na poti.« A vendarle dodaja, da odločitev ni tako zelo usodna, da bi z njo usodo otroka zapečatili. »Možnosti menjave šole po prvem letniku so dobre, preusmeriti se je mogoče tudi po srednji šoli, in če se je kljub resnemu pristopu odločitev za srednjo šolo izkazala za napačno, jo je mogoče popraviti brez zelo usodnih posledic.« Tudi Darja Barborič Vesel poudarja, da je po vpisu v srednjo šolo še priložnost za spremembo. Kot pravi, ne gre za priznanje neuspeha, ampak za drugačno odločitev. »Starši si predvsem želimo, da otrok ostane v šolskem sistemu.«