Za slovaščino ali poljščino se zanimajo le še zanesenjaki

»Z Zahoda sem se vrnil s tistim nezgrešljivim občutkom brezbrižnosti, prikrite sovražnosti in arogantne superiornosti, s katerim je Zahod opazoval usodo Vzhodne Evrope.« Velja misel madžarskega pisatelja Sándorja Máraia iz njegove knjige Spomini na Madžarsko, 1944–1948, še danes? V določeni­ meri zagotovo, še kar nekaj generacij bo treba, da bo pejorativna oznaka evropskega Vzhoda izginila. Še zlasti, ker je na Vzhodu še vedno prisotno izrazito pomanjkanje samozavesti in ker v izraziti orientiranosti na Zahod tudi med vzhodnoevropskimi državami ni opaziti posebne medsebojne naklonjenosti in solidarnosti.

To velja tudi za Slovenijo. Nekaj je še recidiv prejšnjega totalitarnega režima, v katerem smo Slovenci (in Jugoslovani nasploh) zviška gledali na Vzhod, ker je bil partijski normativizem pri nas nekoliko manj radikalen, represija blažja, meje pa odprte. Po padcu berlinskega zidu je bilo pričakovati spremembe, vendar lahko četrt stoletja pozneje ugotovimo, da se ni spremenilo veliko. Nihče ni računal na to, da bi bilo mogoče po več kot polstoletni cezuri na podlagi nekakšne nostalgije obnoviti plodne vezi, kot so denimo nekdaj obstajale s Češko in Poljsko, popolno ignoriranje, kot da teh držav skoraj ni na zemljevidu, pa se prav tako zdi svojevrsten paradoks.

Ta bela lisa se kaže na vseh področjih, od šolstva, medijev do (pop)kulture, športa, gospodarstva in politike, vse tja do pokrivanja zanimivosti, tračev in pikanterij, ki kljub banalnosti igrajo družbeno in socialno vlogo. Neformalni vplivi so namreč zelo pomembni, tako imenovana mehka moč (soft power) nam kaže precej drugačno lestvico »velesil«, kot smo je vajeni, praviloma sta pri tem rangiranju vedno na vrhu Velika Britanija in Francija, ki se po politični, vojaški in gospodarski moči težko kosata s tremi najmočnejšimi državami.

Kdaj so na našem radijskem programu zavrteli kakšno češko, bolgarsko ali poljsko popevko? Ali ni nobena gledališka premiera v Pragi, Varšavi ali Bukarešti vredna naše pozornosti? Je v informativnih oddajah kdaj slišati kakšen blagozvočen slovanski jezik? Se na Vzhodu res nič ne dogaja? Vzrok za takšno stanje bi lahko bila tudi distanca do nekaterih političnih garnitur, predvsem na Madžarskem in Poljskem, vendar odnosov med narodi ni mogoče reducirati zgolj na banalne politične relacije, ki so praviloma izrazito kratkoročne in pragmatične. Edina izjema je Rusija, kjer je slovensko neformalno in tudi formalno rusofilstvo svojevrsten absurd, saj prav Putinov režim ustreza vsem kriterijem radikalno desničarskega odklona.

 

O vzhodu iz zahodnih medijev

Različni, predvsem kulturni stiki med Slovenijo in državami vzhodne in jugovzhodne Evrope potekajo prek društev, vendar so to praviloma maloštevilna združenja, ki funkcionirajo predvsem na podlagi entuziazma posameznikov. Pa tudi sicer je kultura med redkimi področji, na katerih je zaznati vsaj minimalen utrip, pa še tukaj je institucionalno sodelovanje šibko, usmeritev je skoraj v celoti okcidentalna, še ministrstvo za kulturo je za umetniške rezidence v tujini izbralo zgolj Berlin, New York, London in Dunaj.
»V poročanju o evropskih državah v slovenskih množičnih medijih še vedno prevladuje zahodni svet, poročila o srednji in vzhodni Evropi ter nasploh o slovanskih državah so zapostavljena. Poleg tega so medijski prispevki iz slovanskega sveta pogosto citirani po tujih, zlasti nemških virih in tiskovnih agencijah, neposrednih stikov skorajda ni več,« je ocenila položaj Jana Šnytová, lektorica češkega jezika na ljubljanski filozofski fakulteti.

Tudi Nikolaj Jež, profesor z oddelka za slavistiko na tej fakulteti, je opozoril na problem plasiranja informacij predvsem prek bruseljskih informativnih centrov. V množičnih medijih je poročanje o dogajanju v slovanskem svetu v precejšnji meri ostalo v danes zastarelih okvirih kulturne razdeljenosti iz časa ljudskih demokracij in »železne zavese«. Ker se je slovenska zavest zgodovinsko prištevala k zahodnemu kulturnemu območju, ni sledila očitnim znamenjem, ki so jo umeščala v tok dogodkov, značilen za srednjo Evropo, zato so naši mediji v zadnjih desetletjih marginalno obravnavali dežele, ki so nekdaj spadale v vzhodni blok.

 

Poenostavljena in enostranska podoba

»Pri nas smo slabo obveščeni o burnih družbenih diskusijah na Poljskem, posvečenih gospodarskim in družbenim temam, zgodovinskemu spominu, načinu ohranjanja gospodarske stabilnosti in rasti BDP, o dialogu vladne stranke z Evropsko unijo, dinamičnem kulturnem življenju in visokem vzponu poljske literature, gledališča in arhitekture. Zdi se, da je v naših medijih ustvarjena precej poenostavljena in enostranska podoba srednjeevropske družbene stvarnosti, ta pa je v vsakdanjem utripu pestra in barvita kot še nikoli. Res je tudi precej kontroverzna, vendar je nedvomno v gospodarskem vzponu, rastočem standardu, ogromnih investicijah tujega kapitala, nikakor pa ni enolična, politično zatrta in zamorjena, kot bi si predstavljali na podlagi uradnih stereotipnih prikazov iz evropskega centra,« je poudaril Jež.

Andrej Rozman, prav tako z oddelka za slavistiko na ljubljanski filozofski fakulteti, je dejal, da so bili do leta 1990 kulturni odnosi med temi narodi stvar posameznikov, k obnovitvi odnosov je veliko prispevalo srečanje srednjeevropskih pisateljev Vilenica in tudi odprtost slovenskih medijev za poročanje o usodah čeških, slovaških in poljskih disidentov. Vendar je nekdanjo ideološko cenzuro zamenjala finančna cenzura, oblikovanje interesnih skupin in nepoznavanje realnih čeških, slovaških in poljskih političnih, gospodarskih in kulturnih razmer. Po Rozmanovem mnenju tudi generacijska zamenjava slovenskih elit za slavistiko ne obeta nič dobrega; omenjena generacija je bila vzgojena v duhu duhovnega genocida nad Slovenci, kot ga je poosebljalo usmerjeno izobraževanje z glavnim predmetom samo­upravljanje s temelji marksizma. »To je generacija z izbrisanim zgodovinskim spominom, ki je še kako pomemben za duhovno rast naroda,« je poudaril Rozman.

»V Evropski uniji so nekdanje meje med državami zares padle, a so ostale v glavah ljudi. Slovenci se klanjajo vsemu, kar prihaja s tako imenovanega Zahoda, in podcenjujejo vse, kar velja za tako imenovano Vzhodno. Škoda, ki pri tem nastaja, ni le kulturna, temveč tudi gospodarska, saj so vzhodnoevropske države tudi ogromna tržišča, na katerih smo Slovenci premalo prisotni in pogosto komajda zaznavni. Že zaradi tega bi se morali učiti tudi njihovih jezikov in kultur, spoznavati to bogastvo različnosti,« je ocenila stanje Silvija Borovnik, profesorica na oddelku za slovanske študije in književnosti na mariborski filozofski fakulteti.

Podobno meni njen profesorski kolega Miran Štuhec. Slovanski svet je po njegovih besedah za slovenskega slehernika ekonomsko premalo privlačen, nesporno pomembni kultura in umetnost pa v času površnosti in površinskosti interesov, podrejenosti ekonomski logiki in ceneni zabavi ne moreta prodreti dlje kot do muzejev in galerij ali z državnim denarjem podprtih književnih prevodov. »V današnjem svetu se le še zanesenjaki zanimajo, denimo, za slovaščino ali poljščino,« je poudaril.

Alarmantno nizko zanimanje študentov

Interes za študij slovanskih jezikov ter madžarščine je skoraj alarmantno nizek. Z izjemo ruščine, za katero zanimanje strmo narašča in so letos celo omejili vpis, se vpis na drugih katedrah iz leta v leto znižuje. Vpisni roki so še odprti, toda že pogled na rezultate prvega vpisa za prihodnje študijsko leto pokaže kritično sliko: na ljubljanski filozofski fakulteti so za študij češkega jezika in književnosti prejeli le dve prijavi, na slovakistiki eno, na programu primerjalnega slovanskega jezikoslovja pa nobene. Nič bolje ni z madžarščino: na mariborski filozofski fakulteti je v prvem roku izrazil interes za ta študij le en študent. Seveda se bo ob koncu vpisnih rokov ta položaj nekoliko spremenil, a to ne spremeni splošne slike.

»Vpis na študijske programe slovanskih jezikov in kultur je majhen tudi zaradi populistične propagande, da je 'z angleščino mogoče priti povsod', kar seveda ni res,« je povedala Silvija Borovnik, saj priložnosti za tiste, ki obvladajo katerega od slovanskih jezikov, ni malo, tudi kvalificirani prevajalci so zelo iskani. Andrej Rozman je poudaril, da je slavistika na evropskih univerzah nasploh v krizi, vendar je ob morda razumljivem upadu zanimanja na germanskih in romanskih univerzah nenavadno tudi hiranje slavistike na slovanskih. Rozman je takšno stanje v Sloveniji povezal predvsem s pomanjkanjem informacij ter našo kulturno zagledanostjo v zahodnoevropske kulture.

Tudi Nikolaj Jež je poudaril, da zaposlitvene možnosti niso slabe. Diplomanti programov zahodne slavistike, torej bohemistike, polonistike in slovakistike, ki so bili ustanovljeni leta 2004, so pogosto že med študijskim bivanjem v tujini našli delodajalce. Zaposleni so v različnih ustanovah, od kulturnih do turističnih, pa tudi v bančnih, trgovskih in javnomnenjskih podjetjih. Tudi v slovenskem okolju je opazna navzočnost mladih profiliranih prevajalcev na področju sodobne književnosti in publicistike, bibliografije novih prevodov v zadnjih letih pa kažejo, da še nikoli nismo tako tekoče spremljali ustvarjalnosti poljskih, čeških in slovaških avtorjev. Žal »mediji ustvarjajo podobo slovenske oaze, ki jo obdaja širno morje skupnega prostora vse do Bruslja in Amerike, ne opazijo pa ožje kulturne in duhovne regije, njenih idejnih pretokov in energije,« je dejal Jež.
Je srednja Evropa res, kot je nekdaj dejal Peter Handke, zgolj meteorološki pojem? Temu bi lahko, skupaj z vzhodno in jugovzhodno Evropo, pritrdili. Čeprav žal celo vremenske spremembe praviloma prihajajo samo z zahoda in je tudi pri tovrstnih napovedih vedno v fokusu le območje med Stockholmom, Londonom, Madridom, Berlinom in Rimom.