Za politične obračune je e-pošta priročna zadeva

Ljubljana – V preteklosti so v medijske nabiralnike padale anonimke o domnevno spornem delovanju posameznikov, nova praksa naplavlja kar njihovo zasebno komunikacijo. Javnost lahko bere sms-sporočila in e-pošto politikov, ustavnih sodnikov in drugih pomembnih članov slovenske družbe. Dogaja se informacijska vojna, ocenjujejo sogovorniki.

V medije je ta teden prišlo elektronsko sporočilo, ki ga je z Janezom Janšo pred časom izmenjal zdaj ustavni sodnik Klemen Jaklič.

V SDS, kjer je prvak Janša eden najaktivnejših uporabnikov družbenih omrežij pri nas, in tudi sodnik Jaklič, ki je začel polemiko o politični povezanosti svojega kolega Mateja Accetta oziroma njegovem prikrivanju stikov s SMC (tudi ta elektronska komunikacija je prišla v medije, op. p.), molčijo.

Peter Jamnikar, soustanovitelj SMC, vidi v tej zadevi »pripravljeno akcijo, saj se je treba kar potruditi, da se po toliko letih sestavi tako zgodbo«.

Po drugi strani je predsednik komisije za nadzor obveščevalnih in varnostnih služb Matej Tonin ugotovil, da informacije uhajajo tudi iz obveščevalno-varnostne agencije (Sova), ki je spomladi brez razpisa in na zaupanje zaposlila znanko premiera kljub njeni neizkušenosti.
 

Pregon nujen

Celo na Delu smo doživeli vdor v elektronsko pošto enega od zaposlenih, ki mu je sledil grozilen telefonski klic neznane osebe, ta pa je vedela, s kom in o čem se je novinar dogovarjal po službenem e-mailu z osebo, ki tega ni razkrila nikomur. V informacijski vojni, ki se dogaja, so nekateri prestopili mejo zakona.



Vdiranje v zasebne sporočilne sisteme ter njihove zlorabe z anonimno distribucijo nepoklicanim osebam je po oceni nekdanjega direktorja Sove Andreja Rupnika resna zloraba pravice do komunikacijske zasebnosti, ki jo je treba preganjati kot kriminalno dejanje.



Po podatkih policije, od koder so že pricurljali tajni prisluhi, je preiskanost kaznivih dejanj, povezanih z napadi in vdori v informacijski sistem, okoli 40-odstotna.


 

Eno je Sova, drugo ustavno sodišče

»Jasno je treba ločiti dogajanje na Sovi in ustavnem sodišču. V Sovi smo priča informacijski vojni med različnimi vpletenimi akterji. Pri ustavnem sodišču pa gre v nekaterih medijih za zamegljevanje dejstev in temeljnih vprašanj,« je prepričan Martin Nahtigal, politični analitik in namestnik urednika na Domovina.je.

Afere, povezane s Sovo, se po njegovem mnenju dogajajo zaradi menjave generacij v institucijah, ki so desetletja ostajale nedotaknjene. To, da naša komunikacija ni zasebna, naj bi potrjevali prav škandali s Sovo in tudi globalne zgodbe o kraji podatkov. Težava je, dodaja, da nimamo realnega nadzora nad tem, kaj počne naša obveščevalna agencija, koga vse nadzoruje in kako.



»Odnos med politiko in novinarstvom je bil v zgodovini zelo zapleten in prepleten,« opozarja Jernej Amon Prodnik s Katedre za novinarstvo na Fakulteti za družbene vede UL. Uporabljanje medijev za politično obračunavanje ni nič novega ali presenetljivega. Ključno je vprašanje, koliko novinarji dopustijo, da se jih pri tem zlorabi.

»Naloga novinarja je preverjanje dejstev, kontekstualizacija, potrjevanje informacije prek drugih virov, razmislek o tem, kakšna je njena vrednost in pomen za javnost ... Lahko gre, na primer, za politični 'spin', ki se ga uporablja za obračunavanje ali kot motnjo za kakšne druge, za javnost pomembnejše teme. Danes se zelo pogosto na tak način namerno spodjeda zaupanje v javne institucije in vzpostavlja občutek, da nič ne deluje in da je vse narobe,« še pravi Amon Prodnik.

Bodo razkritja komunikacij nadomestila klasično pisanje anonimk? Anonimke se ponavadi zgodijo, ko gre za puščanje informacij na nižjih nivojih oziroma gre za sprožanje določenih preiskav na specifičnih področjih. Pri zadnjem dogajanju pa gre bolj za ciljno plasiranje informacij določenih oseb z namenom, da se jih ustavi pri njihovem početju, razmišlja Nahtigal.

Napoveduje, da bodo ostale predvsem kot orodje tistih v sistemu, ki imajo preprosto dovolj ali pa nimajo povezav, da bi informacije širili v javnost.