Za bolnike z rakom dojke je ustrezno poskrbljeno

Da bi pred smrtjo rešili okrog 2,5 milijona žensk, mlajših od 70 let, oziroma do leta 2040 zmanjšali stopnjo umrljivosti za rakom dojke za 2,5 odstotka, je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) pred tremi leti uvedla globalno pobudo za boj proti raku dojke. Ta sodi med najpogostejše rake pri ženskah in povzroči več kot 650.000 smrti na leto – tudi skoraj 500 smrti Slovenk.

Rak dojke je najpogostejši rak pri ženskah. INFOGRAFIKA: Delo

Po podatkih registra raka na Onkološkem inštitutu (OI) v Ljubljani je v obdobju 2017–2021 pri nas za rakom dojke na leto zbolelo dobrih 1500 žensk. Samo letos so v državnem presejalnem programu Dora v prvi polovici leta od dobrih 61.500 žensk, ki so se odzvale vabilu na mamografijo, raka dojke odkrili pri 335 ženskah. Kot ugotavljajo, je bila tokrat udeležba 79-odstotna.

Mamografija je po zagotovilih stroke še vedno »najbolj zanesljiva metoda za zgodnje odkrivanje raka dojke in najbolj primerna za organizirano presejanje«, saj dovolj zgodaj odkrit rak dojke praviloma pomeni uspešnejše in manj obsežno zdravljenje, boljšo kakovost življenja bolnic in boljše preživetje.

Cilj programa Dora je zmanjšati število smrti v ciljni populaciji, to je med ženskami med 50. in 69. letom, za od 25 do 30 odstotkov. Spodbuden podatek OI je, da pri omenjeni populaciji na podlagi podatkov za leto 2023, po katerih so v programu Dora od obravnavanih dobrih 114.000 žensk odkrili raka pri 620, epidemija covida-19 ne bo dolgoročno vplivala na breme raka dojke.

Neenakosti v bremenu

Rak dojke se pojavlja pri ženskah povsod po svetu, a za najpogostejšega po podatkih SZO velja v 157 od 185 držav. Globalne ocene razkrivajo presenetljive neenakosti v bremenu tega raka. V državah z visokim indeksom človekovega razvoja bo v življenju za rakom dojke zbolela ena od 12 žensk, ena od 71 pa bo umrla.

V državah z nizkim indeksom človekovega razvoja bo zbolela le ena od 27 žensk, bitko z njim pa izgubila kar ena od 48. V strategiji držav, v katerih jim je uspelo znižati umrljivost, je bila med najpomembnejšimi ukrepi vzpostavitev zanesljive napotitve od primarne zdravstvene ravni do sekundarne oziroma do onkoloških centrov.

Zadovoljivo leto

O raku dojke v letošnjem letu je dr. Simona Borštnar, internistka onkologinja v sektorju internistične onkologije na OI in vodja mamarnega tima, povedala, da »ga lahko opišemo z besedo zadovoljivo, saj ostajamo na začrtani poti odlične oskrbe bolnikov«. Sicer pa se tudi njihovo področje spoprijema s kadrovskimi težavami. »Kljub temu pa (še) ni bilo usodnih podaljšanj čakalnih vrst.«

Vsi bolniki z rakom dojke prejmejo takšno zdravljenje, kakršno potrebujejo ter ustreza strokovnim priporočilom in smernicam, je poudarila dr. Simona Borštnar. FOTO: Leon Vidic/Delo

Kot je poudarila, v državi »še vedno vsi bolniki z rakom dojke prejmejo takšno zdravljenje, kakršno potrebujejo ter ustreza strokovnim priporočilom in smernicam«. Začeli so tudi nekaj novih kliničnih raziskav, ki so nujne za napredek stroke. Žal so morali program celostne rehabilitacije, ki so ga, kot je ocenila dr. Simona Borštnar, več kot uspešno začrtali v pilotnem programu Oreh, oklestiti ravno zaradi kadrovskih omejitev in ga prilagoditi trenutnim zmožnostim.

Rak dojke in dednost

Kadar ima ženska sorodnico z rakom dojke v prvem kolenu, je lahko po navedbah stroke od dva- do trikrat bolj ogrožena za nastanek raka dojke. Pri od 3 do 5 odstotkih bolnic z rakom dojke lahko zasledijo »obsežno družinsko anamnezo raka«; v družini se poleg raka dojke pojavlja še rak jajčnikov, prostate, rak dojke pri moškem in rak trebušne slinavke. »Te bolnice so pogosto mlajše od petdeset let, zbolevajo od deset do dvajset let prej, kot je običajno v populaciji. Pri njih lahko najdemo prirojeno genetsko okvaro enega izmed genov, ki so povezani z dednim rakom dojke.«

Verjetnost, da se bo rak dojke pojavil pri ženski s podedovano genetsko okvaro, je večja kot pri splošni populaciji, so poudarili na OI, ni pa nujno, da se rak dojke tudi razvije.