»Vzgoja ni tisto, kar rečeš, ampak tisto, kar narediš«

Police knjigarn se šibijo od literature o vzgoji. Na eni strani je nešteto metod in na tisoče knjig, na drugi strani pa so zmedeni, obupani starši ter učitelji, ki pravijo, da otrok v razredu ne obvladajo več. Kaj se je zgodilo in kaj lahko rešimo? Antropologinja Vesna V. Godina opozarja, da so ključna prva leta do vstopa v šolo, ko mora otrok razviti vest. Oba s specialnim pedagogom Markom Juhantom opozarjata, da vzgoja, ki deluje v kakšnem tujem okolju, pri nas ne more delovati.

Vzgojne priročnike človeštvo pozna že tisočletja, spomnimo se samo na stare Grke. Vesna V. Godina pravi, da družbi kot taki sicer ni bilo treba »iznajti« vzgojnih metod, ker gre za avtomatizem: »Če hoče družba obstajati, mora zagotoviti, da člane, ki umrejo, nadomestijo novi člani, sicer bi družba propadla.« Kljub razlikam med družbami in kulturami so temeljni principi enaki. »V vseh družbah se otroci rodijo nevrofiziološko eno leto prezgodaj. Povsod se rodijo v neko skupino ljudi s kulturo, svetom pomenov, z jezikom, ki je neka simbolna realnost. Otrok najprej stopi v diaden odnos s telesom, ki zanj opravlja funkcijo prehranjevanja, čiščenja in gibanja. Pri nas je to mama, torej ženska, objekt nege. V vseh družbah je v tej hierarhiji otrok podrejen in tisto drugo telo, ki te funkcije zanj opravlja, je nadrejeno.«

Vzgoja, da se bo otrok vedel tako, kot naj bi se, pa ni nekaj univerzalnega. Godina celo pravi, da nič, kar je uvoženega, ne deluje: »To ni stvar kilometrov in oddaljenosti. Lahko je tudi samo dva metra stran od tebe, pa ne bo delovalo, če človek pripada drugi kulturi. Živimo v različnih svetovih, kjer iste stvari pomenijo različne stvari. To je med drugim problem izobraževanja v multikulturnih okoljih. Ker če nekomu vsiljujete, da so neke stvari dobre ali pravilne, po njegovem pa so slabe ali napačne, seveda ne boste dobili ničesar drugega kot odpor.«


 

Vzgoja kot trg

Splošno znano je, da živimo v kulturi narcisizma, kjer je vzgoja postala trg za trženje knjig, svetovalcev, terapevtov. Cilj niso vzgojeni otroci: »Cilj je, da ta sfera družbenega življenja ne deluje. Če bi delovala, ne bi bilo trga. Četudi mogoče terapevti mislijo dobro, so vpeti v to družbeno trženje aspekta naših zasebnih življenj. Tu se obrača ogromen kapital in nikomur ni v interesu, da bi probleme rešili.« Dodaja, da je nasvete pametno iskati pri starejših. V človeški kulturi se namreč znanje prenaša vsaj 40.000, po mnenju nekaterih antropologov celo 120.000 let. »To je ogromno generacij. Pa ni bilo nobenih strokovnjakov, nobenih knjig. In ni bilo uničenih otrok. Zakaj ne? Ker ljudje niso ponavljali tistega, kar se je izkazalo za napačno. To samo zdaj delamo. Eksperimentiramo. Če boste vprašali najstarejšo žensko sorodnico, kdaj dati otroka na kahlo, vam bo rekla, da takrat, ko sedi. Če boste vprašali strokovnjaka, bo rekel, da ko razume, za kaj se kahla uporablja. Kar je neumnost. Ker to pomeni, da mora otrok najprej razviti abstraktno mišljenje. Zakaj ga ne bi dali na kahlo, da se bo naučil, za kaj se uporablja?«

Otrok je v družini tisti, ki ne ve. Zato je zanj ključno, da je starš tisti, ki ve. Tudi če je tisto, kar ve, morda napačno, poudarja Godina. Tisoč različnih teorij in vzgojnih metod starše bega. In tako naredijo ključno napako, opozarja: »Nasprotujoče si informacije povzročijo pretvorbo mater iz oseb, ki so vzgajale po neki modrosti generacij, v negotove osebe, ki ne vedo, kaj naj naredijo. In najslabše je, da se ne postavijo v nobeno pozicijo, v strahu, da bodo kaj narobe naredile. Odločitve pa preložijo na otroka. Starši otroku rečejo, naj se odloči, kaj bo imel za kosilo, kaj bo oblekel, kdaj bo šel spat, in mislijo, da ga s tem vzgajajo v samostojnost. Ne, s tem ga vzgajajo v nevrotika. Ne morete na otroka prelagati nečesa, česar dejansko ni zmožen. To ga samo poškoduje.«
 

Vzgajati za nesrečo

Starši si želimo, da bi bili otroci srečni. »V življenju niste srečni niti pet odstotkov časa. Če niste Meta iz Cvetja v jeseni s srčno napako, boste že preživeli teh pet odstotkov brez vnaprejšnje priprave. Otroke je treba vzgajati za nesrečo. Ampak tega se ne da teoretično. Nesrečo mora otrok izkusiti, vi pa ga opremite s strategijami, kako preživeti. Vidi se, da mladi teh strategij nimajo,« razloži Godina. V praksi to pomeni, da je treba znati otroku reči ne in vztrajati. Da doživi frustracije, neuspehe, da se udari, da mora pospravljati, vse, kar morda ni prijetno.



S takim načinom se, kot pravi Godina, izsili vest: »Ko pride otrok v šolo, mora med prav in 'fino' izbrati tisto, kar je prav, in za to ga mora socialno okolje, vzgojiteljice, učiteljice ..., tudi nagraditi, hkrati pa mora imeti notranjo instanco, ki ga nagradi, če naredi nekaj prav – to je vest. Nikoli ne bo nastala sama. Je rezultat tega, da je otrok za neprimerno vedenje kaznovan, da se kazen ponavlja, in potem otrok, zato da ne bi bil kaznovan, razvije notranji glas, ki pravi: 'Ne naredi tega, ker boš kaznovan'.« Kazen je vse, kar otroku ni »fino«: nekaj mu vzamemo, odtegnemo, kar mu je ljubo, recimo igračo, telefon ali žepnino.

Otroci brez vesti so odvisni od socialnega aplavza. Dober sem, ko imam nov avto, ko imam veliko všečkov na družabnih omrežjih. »To je psihološki ustroj, ki ga potrebujejo družbe potrošniškega kapitalizma,« razloži Godina. In doda, da zato ni pričakovati rešitev od države: »Država noče odraslih, ampak poškodovane ljudi. Ker s temi trg služi. Ti, ki prisilno kupujejo, da jih bo mogoče kdo videl in občudoval, ti, ki nimajo strategij, kako z minimalnimi nesrečami priti skozi življenje, in so na antidepresivih. Ti so trg.« Pozneje, ko starši v otrokovem življenju niso več tako pomembni, je prepozno. Kot pravi, po šestem letu vesti ni mogoče več ustvariti, saj ima otrok namesto vesti sadomazohistični nadjaz. Kar sicer ne pomeni, da pozneje stvari ne bo delal prav, toda to bo počel le, če bo izračunal, da se mu izplača. Edino, kar je pri vsej zgodbi spodbudno, je, dodaja Godina, da večina staršev vendarle hoče svojim otrokom dobro in so pripravljeni svoje ravnanje spremeniti, ko jim poveš, kam vodi pot popuščanja.


 

Ključna je doslednost

Specialni pedagog Marko Juhant prav tako poudarja pomen vzgoje že pri dojenčku, ki zaradi vsakega premika dobi pozornost in potem pričakuje cirkus vse življenje. Zlati starši mu vedno prehitro pomagajo, pravi: »Ko se hoče prvič prevaliti, da bi dosegel plišasto igračo, mu jo starši takoj podajo. In so mu že prvič ukradli izkušnjo, da bi poskrbel sam zase. Ko je malo večji in so na obisku, otroku ponudijo napolitanko, mama pa že vpije: 'Ali si rekel hvala?' Kako naj se sam spomni, če mu je mama ukradla to možnost? Treba je počakati, čeprav je težko.«

Otrok starše pozorno opazuje in dobro pozna, zato ve, kaj storiti, da bo dobil, kar hoče. Če mu mama v trgovini ne bo hotela kupiti igrače, se bo recimo vrgel na tla in vpil. Juhant svetuje, da počakate, da napad, ki lahko traja tudi dvajset minut, mine. Če otrok vendarle ne odneha, ga kot hlod odnesete iz trgovine, naložite v avto in tam počakate. Seveda v naslednjih dneh ne smete z njim v trgovino ali mu kaj iz trgovine prinesti. Naj mine nekaj časa. So pa tudi druge metode, Juhant v smehu pove: »Enkrat smo neko navihano mamo nagovorili, da se je sama vrgla na tla. Otrok je bil tako šokiran, da ni nikdar več tega ponovil.«




Šok terapija pri otrocih vedno deluje. Otrok na primer hoče pametni telefon, ker ga imajo vsi. Mirno mu odgovorite, da ga ne bo dobil, ker ima čudaško mamo. Mimogrede, Juhant odsvetuje pametni telefon za deklice pred 14. letom, fantje naj počakajo še dlje. Potem otrok jezno zaloputne z vrati. Takrat preprosto snamete vratno krilo in ga odnesete v klet. Pri tem ne rečete ničesar, poudarja Juhant: »Vzgoja ni tisto, kar rečeš, ampak tisto, kar narediš.« Vrata vrnete šele, ko vas prepriča, da tega ne bo več ponovil in ko doma kaj postori. Če boste dosledni, se ne bo ponavljalo: »Ni treba groziti, opozarjati in deliti naukov. Otrok je že prvič razumel. Če se ga ni prijelo prvič, lahko v neskončnost ponavljate, pa ne bo nič drugače. Dokler ne bo popolnoma nove izkušnje, kot je ta z vrati, ali pa če bodo vpletena zelo močna čustva, razen strahu, ki ohromi. Otrok vedno deluje po izkušnji. Če z metanjem po tleh v trgovini pride do medvedka, bo naslednji dan tako hotel priti do laboda. Zato je velik problem, če nismo dosledni.«

Pri določenem vedenju je treba ukrepati nemudoma, še dodaja Juhant: »Če otrok kriči na starša, ga je treba takoj opozoriti, da ga ne slišimo. Če čakamo, da bo nehal, je to očitno dovoljeno. In bo to počel tudi z babico, dedkom, učiteljico, nazadnje bo na vrsti ata.«
 

Odgovorni, ravno prav zahtevni

Tako kot Godina tudi Juhant opozarja na prelaganje odgovornosti: »Otrok ve, kaj mu godi, ne ve pa, kaj je zanj dobro. To vemo starši. Spoštovanja otroku ne kažeš tako, da mu daješ naloge, ki jim nikakor ni kos in za katere nima ustreznih izkušenj. Ko hči pokliče zjutraj mamo v službo, da bo ostala doma in se učila, ker je pozabila, da pišejo test pri angleščini, bo prava mama rekla: 'Ni govora, pojdi v šolo.' Otrok se sicer nauči izogibanja in je pozneje vse razlog za stres in glavobole.« Tudi kaznovanje neprimernega vedenja je odgovornost staršev: »Otroku povemo, da je nekaj narobe, in če spet naredi isto, ga kaznujemo. Je pa za otroke danes vse, kar vsebuje 'ne', kazen.«




Včasih niti kazni otrok ne premaknejo, da bi nekaj naredili. Juhant pravi, da je razlog v prelahkih nalogah: »Če je na klopi več utežnih ročk in rečete otrokom, naj dve dvignejo, ali poznate kakšnega, ki bi dvignil najlažji? Takih otrok ni. Mi pa jim v življenju ponujamo najlažje ročke in oni vedo, da je to brezveze. Otroci so po 'tovarniški nastavitvi' čisto v redu. Vedo, da mora biti težko. Imamo pa nekaj ljudi v Sloveniji, ki bi obvarovali otroke vsega napornega. Ti delajo škodo. Tak način vzgoje potem pripelje do tega, da je treba otroke vseskozi motivirati. Siliti.« Konkretno: če si otrok lahko zapomni 15-mestno kodo za računalniško igrico, zna tudi upravljati pralni stroj.

Zahtevnost ima seveda meje. »Otrok pove, da je pisal pet, nato sledi: 'A vidiš, ko sem ti rekla, da se pojdi učit! Če ti ne bi jaz rekla …' Poleg petice mora dobiti še pridigo. Nato mama vpraša, koliko je bilo možnih točk in zakaj ni dobil vseh, sosedova Alja pa jih je … Nekaj let pozneje kličejo starši, ker se punca prenajeda, bruha ali pa sploh ne jé. Hrana je edino, nad čimer ima nadzor. V resnici je problem en sam: njihov otrok zanje nikoli ni bil dovolj dober.«
 

Ljubezen, poslušanje in dotiki

Nemogoče je, da bi še tako dobro vzgojen otrok v letih do svoje odraslosti vse naredil prav. Pravo opravičilo je nujno, pravi Juhant: »To so besede resničnega obžalovanja, ki vsebujejo sklep: nikdar več ti tega ne bom naredil. Ko je opravičilo pristno, zaleže in sledi odpuščanje, kar pomeni, da pozabiš in tega nikoli več ne omenjaš. Odpuščanje sicer ne more spreminjati preteklosti, ima pa neverjeten vpliv na prihodnost.« Enako pravilo velja za starše, ki bodo zagotovo naredili cel kup napak, preden bo otrok odrasel: »Opravičiti se morajo ne zato, ker je neka ameriška psihologinja tako rekla, ampak zato, ker jih žuli, da so otroku naredili krivico. Povedati mu morajo, da niso popolni. Šele takrat boste ugotovili, kako ste otroka vzgajali. Ali vam bo prišel naproti ali pa bo vašo stisko izkoristil za to, da vas bo držal v šahu.«



Juhant pravi, da nikoli ni prepozno, da vse postavimo na novo, tudi ko so odnosi že precej porušeni: »Najboljši čas so počitnice in prazniki. Vzeti si je treba čas za otroka. Ga poslušati in spraševati. Potem pa ga sprejeti. Tak je ta hip, jutri bo morda že drugačen.« Pri tem ne smemo pozabiti na dotike. Otrokov prvi spomin je objem v materinem telesu, sklene Juhant: »Otroci potrebujejo objem kot zunanji znak ljubezni bolj kakor kruh. Tega pa jim zelo manjka. Prava lakota vlada. Drobni dotiki pripovedujejo: 'V redu si tak, kot si. Imam te rad'.«