Za marsikoga z zaposlitvijo »od devetih do petih« in tradicionalnim družinskim življenjem Američan Yuri Barron živi sanjsko življenje. Že dvajset let potuje, brez izdelanega načrta, s poudarkom na raziskovanju pristnega, lokalnega in zunaj najbolj očitno turističnega.

Krajev ne obiskuje le za nekaj dni ali tednov, ampak običajno ostane več mesecev ali let. V času najinega pogovora je bil že tretji mesec v Kolumbiji, vstajal je ob petih, popil je kavo, šel na jutranje plavanje in enourni sprehod, si pripravil polnovreden zajtrk, nato odgovoril na elektronsko pošto in si privoščil celotno dopoldne ob branju knjig. »Sicer veliko berem romane, enega na teden, a trenutno bi rekel, da imam bolj obdobje nefikcijske literature. Prebiram Johna Mearsheimerja in Timothyja Snyderja v povezavi z ukrajinsko-ruskim konfliktom, ki pa se mi zdita nekoliko dolgočasna, čeprav sta očitno pomembna.« Njegov najljubši roman je Speedboat (Renata Adler), gre za eksperimentalno fikcijo, čeprav je eksperimentalna bolj v strukturi in izrazni obliki. Prebere jo vsaj dvakrat na leto. Ljube so mu tudi kratke zgodbe, Jezus in njegovi sinovi (Jesus' Son), trenutno pa ima na polici odprtega tudi Georgea Saundersa, Civil War Land. »To je ena izmed knjig, za katere prijatelje sprašujem, kako to, da mi jih nihče še ni priporočil. Gre za roman, sestavljen iz kratkih zgodb, iz leta 1996.«

Med pripravo kosila je čas za podkaste, nato za popoldanski počitek in nekaj ur dela. Je odgovorni urednik turističnega vodnika In your pocket in njegov solastnik, pred tem pa je bil urednik njegove slovenske izdaje, ki ji še vedno urednikuje. Zato je 15 let živel v Sloveniji oziroma je imel pri nas svojo bazo med tem, ko je potoval po svetu. Obiskal je že več kot 100 držav.

Slovenijo odkril »po nesreči«

V svojih dvajsetih je, preden naj bi po koncu študija filozofije nadaljeval študij prava v ZDA, odšel za nekaj mesecev v Bejrut. Ostal je kar pet let. Po tem je »po nesreči« odkril Slovenijo. Za kaj več kot nekaj mesecev, ko med prazniki obišče starše, se nikoli več ni vrnil v ZDA. »Čeprav se nikakor ne strinjam z ameriškim načinom življenja, njihovo notranjo in še posebno ne zunanjo politiko, pa moram reči, da sem najbolj hvaležen za ameriški potni list, kajti z njim in zahodno kreditno kartico prideš kamor koli po svetu v 24 urah.«

Ko se je po svetu začel širiti covid-19, je bil ravno na obisku v Maleziji. Ostal je leto in pol, do lanskega julija, ko se je nato za pol leta spet vrnil v Slovenijo, a se je, da bi se izognil mrazu in morebitnemu ponovnemu zaprtju javnega življenja, odločil nekaj mesecev preživeti v Kolumbiji. Zakaj Kolumbija? »V načrtu sem imel Mehiko, a je bila, glede na to, da so prihodki v turizmu padli skoraj na ničlo, s tem pa tudi moji, za tisti trenutek absolutno predraga in preveč oblegana s turisti z vsega sveta, ki so se želeli izogniti zaprtju javnega življenja. Tukaj imam za mesečne stroške dovolj 400 evrov, medtem ko moraš v Sloveniji z dvakratnikom te vsote živeti zelo skromno.«

Kamor koli potuje, se rad seznani ne le z lokalnimi turističnimi znamenitostmi, hrano in glasbo, ampak predvsem z vsakodnevnim življenjem ljudi in položajem države, zato na vprašanje, česa se je naučil o Kolumbiji, začne razlagati o njihovih volitvah in izzivih notranje politike, doda pa še, da ga je presenetil mraz v Bogoti, kajti »leži na 2640 metrih nadmorske višine, zaradi česar je ponoči tam komaj nekaj stopinj nad ničlo«. Mraza sogovornik, ki je v Ljubljani v trgovino tudi sredi zime v snegu hodil z odprtimi sandali in v kratkih hlačah, ne mara, ker »ima rad na sebi čim manj oblačil«. Zadnja leta pa je začel ceniti tudi življenje s čim manj stvarmi.

»Ko sem šel v Malezijo, sem imel s seboj le majhen nahrbtnik. Na neki točki je to, da imam vse svoje življenje v nahrbtniku, postalo osvobajajoče. Ko sem se po letu in pol vrnil v Slovenijo, sem se znebil še veliko stvari, sicer jih nisem imel veliko, ampak res nočem imeti nobene stvari, ker mi je tako bolj udobno živeti. Morda je to res sanjsko življenje, če seveda sprejmete, da ne boste imeli otrok in da nimate veliko denarja, prihrankov in lepih stvari. Mislim, da večina ljudi tega ne želi, prav tako jim ni prijetno živeti tam, kjer nikogar ne poznajo. Ampak če se s tem sprijazniš, potem je čudovito. Meni je postalo prijetno šele pred kratkim, čeprav tako živim že dolgo. Neodvisnost in svobodo cenim šele v zadnjih letih.«

Knjige, ki priporočajo Slovenijo

Yuri Barron je izdal že pet knjig, ki slavijo Slovenijo, opisujejo njene kraje, ljudi, hrano, vino. Poleg urednikovanja in zadnje leto tudi vodenja globalnega turističnega vodnika In your pocket se ukvarja tudi s strokovnim prevajanjem pravne angleščine in strokovnim poučevanjem angleščine, med drugim vodi priprave na strokovni izpit iz angleščine, ki ga morajo na vsakih nekaj let opraviti kontrolorji zračnega prometa.

»Strokovne angleščine s področja letenja sem se naučil v vseh letih potovanj in to nekako unovčil, enako strokovno angleščino s področja prava. Poleg angleščine, kljub temu da je prepotoval skoraj polovico sveta, ne govori nobenega drugega jezika.

In katera je njegova najljubša država? »Včasih sta bila to Libanon in Sirija, a ker že toliko časa nisem bil tam, nazadnje sem bil leta 2008, tega ne bi več rekel. Te pa tam prevzame zelo eksotičen občutek, ljudje so izjemno prijazni, hrana odlična, vse je poceni. Resničnost je popolnoma drugačna od tega, kar si na Zahodu predstavljamo o teh krajih. Vsako leto grem v Istanbul, prav tako se trudim vsako leto obiskati tudi Berlin, Beograd in Budimpešto. Tudi Trst mi je zelo všeč.« In kakšna je razlika med vzhodnim in zahodnim delom sveta? »Ljudje so v osnovi povsod enaki. Povsod gledajo enake filme, poslušajo isto glasbo, vsi jedo v McDonald'su, vsi se radi smejijo preprostim šalam. Mogoče je razlika v vonju in zvoku. Vzhod je veliko bolj hrupen, v zraku je smog, vonj po začinjeni hrani …« Po najinem pogovoru je bil čez nekaj dni namenjen v Brazilijo, v središče amazonskega gozda. Pripravlja pa tudi knjigo svojih spominov s potovanj.