Sankcije za nenošenje zaščitnih mask brez zakonske podlage

Vrhovno sodišče je presodilo, da za izrekanje prekrškovnih sankcij zaradi opustitve nošenja zaščitnih mask v zaprtih javnih prostorih ni bilo zakonske podlage.

Vrhovno sodišče je odločalo o zahtevi za varstvo zakonitosti zoper pravnomočno sodbo okrajnega sodišča, s katero je bil storilcu prekrška izrečen opomin zaradi prekrška po zakonu o nalezljivih boleznih. Presojalo je, ali je mogoče ob upoštevanju temeljnih načel kaznovalnega prava v opustitvi nošenja zaščitne maske prepoznati prekršek. Pri tem se vrhovno sodišče ni opredeljevalo do tega, ali je zapoved nošenja mask razumna ali ne, niti do upravnopravnih ali drugih razsežnosti takšne zapovedi.
 

Tisti, ki so globe plačali, lahko tožijo državo

Odvetnik Blaž Kovačič Mlinar glede tistih, ki so globe za tovrstne prekrške že plačali, pravi, da jim ostane le še pravna pot. »Imajo možnost tožbe proti državi, ker ta ni imela pravne podlage za izrekanje globe. Gre za neupravičeno bogatitev države. Kako se to izide, je težko napovedati, vsekakor pa se, kot to velja za vse podobne postopke, lahko konča tudi s poravnavo. O čemer pa ima glavno besedo državno odvetništvo, ki zastopa Republiko Slovenijo.« Ni pa pri vračilu globe, kot poudarja, nobenega avtomatizma.

Odločilno vprašanje pri presoji je bilo, ali je mogoče kršitev zapovedi nošenja zaščitnih mask v zaprtih javnih prostorih opredeliti kot kršitev ukrepov, s katerimi se »prepove oziroma omeji gibanje prebivalstva na okuženih ali neposredno ogroženih območjih«. »Ker odlokov vlade ni mogoče šteti za predpis, s katerim se določa vsebina prekrškov, je vrhovno sodišče odgovor iskalo v razlagi zakonske določbe. Svojo odločitev je oprlo na ustavnosodno presojo posegov v svobodo gibanja in sistematično razlago besedila zakona o nalezljivih boleznih,« so pojasnili na vrhovnem sodišču.

Sodni senat je ugotovil, da se zapoved nošenja zaščitne maske po svoji vsebini odločilno razlikuje od posegov v svobodo gibanja. Te zapovedi ni mogoče razumeti kot oblike prepovedi ali omejitve gibanja prebivalstva na določenih območjih, ampak kvečjemu kot samostojen poseg v svobodo ravnanja, ki zahteva samostojno pravno podlago. To ugotovitev podpira tudi razlaga drugih določb zakona o nalezljivih boleznih, s katerimi je zakonodajalec posebej predvidel uporabo zaščitne opreme, a le za zaščito zdravstvenih delavcev in sodelavcev zaradi preprečevanja in obvladovanja bolnišničnih okužb, ne pa tudi širše za celotno prebivalstvo.

V tej zadevi je odločal sodni senat, ki so ga sestavljali vrhovna sodnica in sodnika Branko Masleša kot predsednik ter dr. Primož Gorkič in Barbara Zobec kot člana. Odločitev ni bila sprejeta soglasno.