Vpliv epidemije na statistiko slovenskih cest

Minulo leto bo v zgodovino zapisano predvsem zaradi epidemije covida-19 in ukrepov, ki so sledili. Imelo pa je tudi svetlejšo plat, saj je največ voznikov na slovenskih cestah doslej prišlo varno na cilj. Občutno manj je bilo namreč prometnih nesreč, prav tako je bilo rekordno malo hudih posledic. Tu je epidemija odigrala pozitivno vlogo.

December 2020 je do zdaj edini mesec v zgodovini Slovenije, ki smo ga zvozili brez smrtnih žrtev na cestah. Predlanskega decembra je zaradi posledic prometne nesreče umrlo devet ljudi, leta 2016 pa kar 11. Ta praznični mesec sicer velja za enega najbolj nevarnih, kar zadeva promet. Razloga sta predvsem večja gostota prometa in alkohol.

Ugodna ni samo decembrska statistika, saj je lani na cestah ugasnilo najmanj življenj do zdaj, celo manj od cilja v nacionalnem programu varnosti v cestnem prometu.
 

Izredne okoliščine tudi na cestah

Zadovoljstvo ob tako ugodni prometni statistiki gotovo obstaja, a se je treba zavedati, da so bile tudi na cestah v zadnjih mesecih okoliščine izredne, kar je pripomoglo k zmanjšanemu številu nesreč in s tem najhujših posledic.

Predvsem zaradi omejitve gibanja in prepovedi druženja je bilo manj prometa in manj veseljačenja, ki je v minulih letih decembra imelo pomembno vlogo pri prometnih nesrečah. Da so svoj delež k varnejšim cestam dodali vladni ukrepi, je razvidno tudi iz podatkov, ki smo jih pridobili na agenciji za varnost prometa. Če se osredotočimo na posledice, je bilo med prvim valom epidemije smrtnih prometnih nesreč manj za tretjino, poškodb pa za polovico. V drugem valu so podatki še spodbudnejši, saj je smrtnih prometnih nesreč manj za kar 71 odstotkov, poškodb pa za 62 odstotkov.



Slovenija je pri prometni varnosti zadnja leta močno napredovala, saj smo bili nekoč na repu evropskih držav, zdaj pa se počasi prebijamo proti vrhu. Razlogov je več. Kazni za nekatere najhujše prometne prekrške so se v tem času močno poostrile, pred desetletjem je bila ustanovljena agencija za varnost prometa, AMZS se je vse bolj posvečal tudi preventivi, izredno dejavno vlogo je prevzel zavod Varna pot, potem so se mu pridružile še druge nevladne organizacije, denimo zavoda Vozim in Reševalni pas.

Prav tako se je spremenil način izobraževanja najmlajših, že v vrtcu in šoli, mediji so dajali vse več prostora ne samo črnim zgodbam, temveč predvsem ozaveščanju, preventivi in tudi izkušnjam in življenjskim zgodbam tistih, ki so morali skozi peklenske muke rehabilitacije po nesreči, in svojcev, ki so izgubili najbližje.

Čeprav je prometna nesreča navadno skupek več dejavnikov, je praksa še vedno takšna, da se uradno s prstom pokaže le na voznika. Zelo redki so primeri, ko se kot vzrok ugotavljajo še druge okoliščine, ki so bile morda ključne ali so celo bistveno vplivale na nesrečo.

V tem delu pa je bolj kot ne ostalo pri obljubah, da bodo pri nas (hujše) prometne nesreče analizirali po vzoru letalskih nesreč, in sicer ne da bi iskali krivca, ampak da bi ugotovili vse mogoče okoliščine, da bi v prihodnje znali nesreče bolje preprečevati.
 

Promet je krvni obtok naše družbe

»Nemalokrat me kdo pobara, zakaj toliko pozornosti usmerjamo v umrle na cestah, ko pa jih 'le' sto na leto, medtem ko zaradi samomora, za rakom, zdaj pa tudi za koronavirusom umre stotine, tisoče ljudi,« pravi Robert Štaba, prvi mož zavoda Varna pot in podpredsednik evropskega združenja žrtev prometnih nesreč.



»Odgovor je preprost. Način življenja v sodobnem svetu od nas zahteva, da smo mobilni. Če nismo, nas preprosto ni. V Sloveniji vsakodnevno govorimo o mobilni aktivaciji in skoraj dveh milijonih ljudi kot pešcev, kolesarjev, potnikov, voznikov. To je krvni obtok naše družbe, gospodarstva, življenja in vsi si želimo, da bi bil zdrav, varen. Tako vstopamo vanj s pričakovanjem, da bomo od točke A do točke B prišli živi in zdravi. In če se držimo družbenim norm, standardov, pravil, če smo strpni, spoštljivi drug do drugega, imamo določeno stopnjo infrastrukture, kvalitetna vozila, potem hujših nesreč skorajda ne more biti,« razmišlja Štaba.

Ker pa je življenje večplastno, se hude nesreče dogajajo zaradi različnih razlogov, med njimi so neprilagojena hitrost, agresivna vožnja, vpliv alkohola in prepovedanih drog, neupoštevanje pravil.

Kot poudarja sogovornik, je ravno zato pomembno, da v družbi določimo, kaj je napaka, kaj manjša malomarnost in kaj dejansko nesreča ter kje smo s svojim neodgovornim ravnanjem prestopili pravico nekoga drugega, ki je naredil vse po pravilih, in mu odvzeli zdravje ali življenje.

»Takrat to ni več nesreča, temveč zavestno izzivanje najhujših posledic, navadno za nedolžne soudeležence v prometu. Bolj ko ima sistem jasne okvire, pravila, sledenje, analiziranje in uvajanje novih, učinkovitejših ukrepov, v bolj varni državi živimo in z njo raste intelektualna, duhovna rast kulture in medsebojnih odnosov v cestnem prometu. Zato ni razloga in časa za veselje. Ali sistem obvladujemo, se vedno pokaže na daljši rok, čez pet do deset let, in pomembno je, da je ta trend usmerjen v edini humani cilj, v vizijo nič.«

Da bi bilo ob ugodnih številkah nevarno zaspati na lovorikah, pa opozarja Ivan Kapun, vodja sektorja prometne policije na generalni policijski upravi. »Na boljšo prometno varnost v preteklem letu je vplivalo več dejavnikov. Seveda se lahko to hitro obrne v negativno smer, če nismo dovolj aktivni. Tudi v preteklosti so podatki nihali, a v daljšem obdobju se izboljšujejo.«
 

Vstop nevladnih organizacij

Po letu 2007, ko je umrlo 294 ljudi, se je naslednje leto zgodil temeljit preskok. Ohranili smo 80 življenj, saj se je števec smrti na cestah leta 2008 ustavil pri 214. In to na istih cestah, z enakimi vozili, nespremenjeno zakonodajo. Je pa takrat vstopil nevladni del, ki je v družbo ponesel »glas žrtev prometnih nesreč«.



»Ta je nastavil ogledalo posameznikom, strokovnjakom, politikom s preprostim stavkom ambasadorke zavoda Varna pot, učiteljice Marijane Kračun, ki je v nesreči izgubila sina. Njeno sporočilo je bilo: včeraj se je prometna nesreča pripetila njim, danes nam, in ne želimo si, da se jutri pripeti vam,« pravi Štaba.

Če je bila prometna varnost in z njo svarila pred nevarnostjo nekoč le v rokah represivnih organov, torej policije, so se ji, kot rečeno, po letu 2007 pridružili še mnogi zunaj državnega aparata in opozorili na sistemske pomanjkljivosti, tolerantnost družbe do najhujših odklonov, kot so hitrost, agresivno ravnanje in alkohol.

Po Štabovih besedah se je takrat zgodil ključni element, ki je po letih zanemarjanja tega področja prinesel premike na bolje. »Družba in z njo vladajoči politiki so bili pripravljeni prisluhniti, se pogovarjati, sodelovati, iskati rešitve. To je dokaz, da samo sodelovanje, spoštovanje, razumevanje vlog in pomen vsakega izmed deležnikov lahko prinesejo razvoj in napredek.«

Pomen nevladnih organizacij poudarja tudi Kapun. »Sprejet je bil nacionalni program, katerega cilje in določene aktivnosti upoštevamo vsi, ki na tem področju lahko kaj storimo. Mnogi so v teh letih spoznali, da so tudi njihove aktivnosti pomembne za boljšo varnost v prometu. V okviru tega sodelujejo številne nevladne organizacije, ki so prav na tem področju naredile velik korak naprej in pripomogle k boljšim rezultatom. Nevladne organizacije približajo problematiko širšim množicam, kar je zelo pomembno. To storijo bolj prijazno, bolj človeško. Na marsikaterem področju so zelo učinkovite in dopolnjujejo delo uradnih državnih institucij.«
 

Preskok pri mladini

Tako Kapuna kot Štabo veseli predvsem razmišljanje mladine v zadnjih letih.

»Stanje se je izboljšalo. Mladi se bolj zavedajo, kako nesprejemljiva je vožnja pod vplivom alkohola,« sklene Kapun.

Štaba prav tako meni, da je bil pri mladi generaciji narejen velik preskok. »Danes mladi vedo, kaj so vzroki, kaj so posledice, zakaj ravnati tako, da je to prav, in se zavedajo tudi sankcij, ki so v zakonu za mlade voznike razmeroma rigorozne.«



Hkrati opozarja na dvoličnost predvsem starejše generacije. »Ko se je bilo treba odločiti za omejevalne ukrepe za mlade, so bile roke poslancev zelo visoko, ko pa bi del teh učinkovitih zakonskih norm moral doleteti nas starejše, so se roke spustile. Toda te odločitve imajo merljive pozitivne učinke, saj mladi danes niso več najpogostejši povzročitelji prometnih nesreč, predvsem ne, ko je zraven alkohol, tu prednjači starejša generacija.«

Starega konja pa, kot pravi pregovor, ne naučiš jahati. A vendar bo v prometu treba tudi to, če hočemo ohraniti takšen trend in predvsem uresničevati vizijo nič – nič mrtvih in nič hudo poškodovanih.