Želijo si nekoga, ki je iskren in ne »fejka«

Na parlamentarnih volitvah leta 2018 je volilo 13 odstotkov volilnih upravičencev med 18. in 30. letom starosti in 22 odstotkov v starostni skupini med 31 in 45 let. Čeprav se je zdelo, da je referendum o vodah julija lani na volišča privabil zelo veliko mladih in smo govorili celo o njihovem prebujenju, je svoj glas oddalo 15 odstotkov starih od 18 do 30 let, le dobri dve odstotni točki več kot na volitvah leta 2018. Slovenija se pri tem, da ji na volišča ne uspe zvabiti mladih volivcev, ne razlikuje od številnih drugih držav. Politične stranke mladine bodisi ne znajo oziroma nočejo nagovoriti bodisi volivci v njih ne vidijo možnosti za spremembe na bolje.

Številni menijo, da so mladi nekritični in zaverovani le v svoj lastni prav. A jim v resnici ni vseeno, kaj se dogaja z državo in svetom. Tudi ne drži, da nimajo nobenih vrednot – le na velikih (preživetih) ideologijah niso utemeljene. Težava je, ker mlada populacija na volitvah ne predstavlja jezička na tehtnici, zaradi katerega bi se stranke bolj poglobljeno ukvarjale z njo in se ji poskušale približati.

Ko v Levici obljubljajo obdavčitev praznih in velikih stanovanj, v NSi po drugi strani to označujejo kot napad na podeželje – kje so rešitve, se sprašuje mladina. Noben od vodij strank ni omenjal, kako blizu smo elektronskim volitvam, ki bi – kot so poudarili nekateri sogovorniki – mlade zelo verjetno bolj spodbudil, da oddajo svoj glas.

Da je njihov politični potencial močno podcenjen, pravijo tudi mladi sami. Osemnajstletna dijakinja Zala Kopač je poudarila, da bi se ji zdelo neumno ne voliti, če že živi v demokraciji.

Ni se še povsem odločila, komu bo dala svoj glas, upošteva pa nekaj dejavnikov: »Najpomembnejši je človek in njegove potrebe – da torej stranka, ki jo bom volila, ne diskriminira drugih oziroma se ne spravlja na marginalne skupine. Pomembna se mi zdi tudi preteklost glavnih odločevalcev v strankah. Verjamem, da se oseba lahko spremeni in napreduje, ampak v Sloveniji je veliko politikov z zelo vprašljivo preteklostjo in sedanjostjo, ki jim ne bi zaupala vodenja države. Odločitev bo težka.«

Štirje njeni sovrstniki bodo možnost oddaje glasu prav tako izkoristili. »Ker je to naša dolžnost. Tako deluje demokracija,« je utemeljil Matej Kodermac.

Moramo voliti, ker samo visoka volilna udeležba odraža pravo voljo ljudstva. FOTO: Jure Eržen/Delo

Nizka politična pismenost

Beseda dolžnost se je pogosto pojavljala pri odgovorih na vprašanje, zakaj je pomembno, da mladi volijo – odgovorni da so za prihodnost države in tudi za svojo lastno. Med temami, na podlagi katerih se odločajo, komu bodo dali svoj glas, so izpostavili podnebne spremembe, stanovanjsko politiko, prekarizacijo, beg možganov, gospodarski razvoj. »Ta morda zdaj neposredno ne vpliva na življenje mladih, a za prihodnost bo to pomembnejša tema, kot je zame trenutno, recimo, višja štipendija. Seveda želim čim lažje priti skozi svojo mladost, a že zdaj tudi razmišljam o tem, kakšno službo si bom našel po koncu študija,« je poudaril dijak Jakob Rožič.

Želijo si sprememb, odprtega duha in širokega javnega diskurza. Za osemnajstletno Zalo ­­­­­­­­­Kotnik je pomemben vidik odločanja dejstvo, koliko pozornosti stranka nameni ljudem s posebnimi potrebami, zapostavljenim članom družbe. Ena od sogovornic je dejala, da si na osebni ravni želi izboljšave na področju javne razprave in informiranosti o političnem dogajanju, tudi na strokovnih področjih bi rada videla stik z »navadnim« državljanom.

Veliko mladih ne namerava voliti – med najpogostejšimi vzroki omenjajo to, da ne vedo, komu dati svoj glas. Na družbenem omrežju twitter je ena od uporabnic zapisala, da si želimo politične participacije mladih, ne znamo pa zvišati njihove politične pismenosti in jih napotiti k nekomu, ki jim bo pomagal z dejstvi. V dobi interneta, lažnih novic in zavajajočih informacij je – čeprav za najbolj izobražene generacije – poiskati relevantne podatke težje, kot se zdi na prvi pogled.

Mladi volivci kaznujejo neresne in neodgovorne politike tako, da ne pridejo na volišča. FOTO: Jure Eržen/Delo

Kritični volivci, ki kaznujejo tako, da ne pridejo na volišče

Vprašanje, ali politične stranke znajo mlade nagovoriti tako, da se ti čutijo slišane in upoštevane, je, če upoštevamo nizko volilno udeležbo, retorično. »Zdi se mi, da je mlajša populacija nekoliko bolj levo usmerjena. Vseeno pa v ruralnih ali religioznih okoljih lahko pričakujemo privlačnost krščanskih in konservativnih strank. Pripomnila bi, da so te vrednote pogosto stvar izključno 'nagovora', ne pa realne politike, ki jo te stranke izvajajo,« je poudarila študentka, ki je želela ostati anonimna.

Mladina razmišlja in je kritična. Nagovoriti jo je hkrati težko in povsem preprosto; želijo si nekoga, ki je iskren, ki ne »fejka«, si upa iti med ljudi, je družbenokritičen in konsistenten v delovanju ter pozna izzive. Enaindvajsetletnica je povedala, da je moralna čistost zanjo vprašljiv koncept, ki pa igra vlogo pri nas in širše.

»V ZDA jim uspe bogastvo navezati na nekakšno politično neokrnjenost, neizkušenost in preprosto retoriko s čistostjo, a to je pač ameriška politika. Slovenci smo mahnjeni na podobe (pa res zgolj podobe) neokrnjenega, kmečkega, skoraj otroškega, so pa tu tudi skupne točke z ZDA in drugimi državami. Ne vem pa, kako učinkovito je to pri mladih,« je dodala.

Strankarski poskusi mahanja mladim pri njih ne sežejo daleč – in to početje je dokaj neprikrito. V nagovarjanje je treba vložiti veliko več časa in energije, ki je naš politični prostor po mnenju ene od sogovornic očitno nima. Zgolj s tvitom, ki prvakinjo Socialnih demokratov, recimo, predstavlja kot čudežno junakinjo iz akcijskega filma in pripisom »čas je za žensko in mlado energijo«, mladih ni mogoče »kupiti«.

Profesor Tomaž Deželan z ljubljanske fakultete za družbene vede se je strinjal, da morajo politični akterji, če po svojih kanalih – izstopajočih kampanj za mlade ni – že pridejo do njih, volivce potem še prepričati: »Mladi so družbeno odgovorni, napačno je trditi tudi, da so sebični. Ta teza se je uveljavila konec 90. let in se vse bolj kaže za zmotno. Politika bi jih morala jasno nagovoriti in jih umestiti v svojo vizijo delovanja in organe stranke, delovati ciljano.«

Okoljska problematika je ena od najbolj pomembnih tem za mlade. FOTO: Črt Piksi/Delo

Kot primer dobre prakse navaja Škotsko nacionalno stranko, ki je pred škotskim referendumom nagovorila mlade tako, da je dejansko šla k njim – na stadione, v klube, izobraževalne ustanove. Predvsem pa bi morale stranke konkretizirati ukrepe, ker se mladi (kot je pokazal julijski referendum) aktivirajo ob konkretni tematiki.

»Pomembno je tudi, da imajo mladi od politike jasna pričakovanja, kar dobijo skozi sistem državljanske vzgoje. Da nato niso razočarani, ker se njihova stranka ni uvrstila v parlament, ter nehajo voliti. Škotski referendum je bil z vidika mladih uspešen, ker so v šolah debatirali o njem. Ne o tem, kdo je za in kdo proti, pač pa, kaj bo pomenilo, če bo Škotska neodvisna. Politiki so šli v šole, v nadzorovanem okolju se je odvijala zelo strokovna debata.« Mladi volivci so na vprašanje, ali jih zanimajo zgolj teme, ki zadevajo mlade, odgovarjali nikalno.

Eden od primerov je pokojninska reforma, ki bi, kot se je izrazil 29-letni sogovornik, zaradi spremenjenih izdatkov proračuna lahko kratkoročno in dolgoročno vplivala nanj. »Pri tem je pomembno tudi, da si mladi želimo čim bolj delujočo družbo in si prizadevamo, da nihče ne bi živel v revščini,« je dodal.

Mobilizacija na sistemski ravni

Koliko in kako tehnologija krni participacijo mladih na volitvah? Po mnenju 21-letnice je poskus enosmerne razlage naiven. »Pričakujemo lahko, da se bo in se je že internetna političnost (mladine) prelila v 'resničen' svet, torej v politično akcijo ter vplivala na volilno udeležbo in izbiro. Poudarila pa bi, da nekonvencionalne oblike politične participacije ne pomenijo nepolitičnosti.« Zanjo je ključno, da se politična mobilizacija (mladih) zgodi na sistemski ravni, ne pa prek poceni poskusov političnih strank. Poistovetila se ni z nobenim od političnih obrazov pri nas, volila gotovo bo, a »taktično« – glas bo dala stranki, ki bo omogočila koalicijo, najbližjo njenim interesom.

Profesor Tomaž Deželan je med pogovorom omenil, kaj sam kot volivec pogreša – da bi ga nekdo prijazno povabil na volišče in najbrž z mlajšimi volivci ni nič drugače. Neposredni stik ima moč. Eden od mladih sogovornikov je poudaril, da »lahko samo visoka volilna udeležba izraža pravo voljo ljudstva. Hkrati bi postale jasne dejanske želje mladih, ki niso zanemarljive.«

Mladih, ki bi bili pripravljeni iti na volišče, je vse manj, kar je skrb vzbujajoč trend. S tem pada in se načenja demokratično tkivo. Čez deset ali dvajset let bomo imeli v Sloveniji 55-letnike, ki nikoli niso šli volit. Če se s tem problemom ne bomo ukvarjali, ne bo načeta le demokratična legitimnost volitev, ampak kmalu ne bo več dovolj ljudi, ki bi politiki nastavili ogledalo in jo informirali, kaj ljudje od nje pričakujejo.