Vojska na meji z Avstrijo: hladen tuš za čezmejne zgodbe

Dravograd – Odločitev avstrijske oblasti, da na mejo s Slovenijo v pomoč policistom pri izvajanju varnostnih nalog pošlje še več pripadnikov avstrijske vojske, negativno odmeva v obmejnih in tudi drugih občinah na Koroškem. Povsod vladata nezadovoljstvo in razočaranje. Za odločitev o okrepljenem nadzoru meje in ne o rahljanju ukrepov na njej so izvedeli iz medijev.

Matic Tasič, župan Prevalj, pravi: »To je zelo slab znak, ki bo na severni meji ne le upočasnil, ampak celo ustavil sodelovanje, za katerega smo se na obeh straneh meje od osamosvojitve Slovenije zelo trudili.« Tasič je ogorčen, da Avstrija zaostruje mejni režim prav z našo državo, ki je prva razglasila konec epidemije in je ena najuspešnejših držav pri obvladovanju covida-19 na svetu.

Veliko škodo bo imela čezmejna delovna skupnost Geopark Karavanke, ki se je pred kratkim preoblikovala v Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje, vanj pa je vključenih pet slovenskih in devet avstrijskih občin. Koroški deželni glavar Peter Kaiser jo je pred kratkim ocenil kot primer odličnega sodelovanja s Slovenijo v korist prebivalcev na obeh straneh meje. Gerald Hartmann, vodja Geoparka Karavanke, je že napovedal zamude pri izvajanju načrtovanih naložb v programa Interreg.



Ena od teh je gradnja najdaljše neprekinjene jeklenice za adrenalinske spuste ne le v Sloveniji, ampak celo v Evropi, ki jo napeljujejo v Črni na Koroškem z Navrškega Vrha proti kmetiji Kogelnik. Postavitev jeklenice je del črnjanskega Outdoor parka, ene od aktivnosti čezmejnega projekta Naturgame, ocenjenega na 2,3 milijona evrov in sofinanciranega iz Evropskega sklada za regionalni razvoj. Novo zanimivost naj bi v Črni tržili prav v okviru geoparka. »Naša posebnost je čezmejnost. Takšna je tudi naša turistična ponudba, ki smo jo razvijali šest let,« pove Gerald Hartman.
 

Slovenci v Pliberku in Šmihelu

Zaprta meja ne bo prizadela le turizma, ampak je tudi temeljito posegla v kakovost življenja predvsem mladih slovenskih družin, ki so si v preteklih letih v obmejnih avstrijskih občinah zgradile hiše. »Teh primerov je veliko,« trdi dravograjski podžupan Anton Preksavec. Jožko Hudl iz Pliberka, ki otrokom iz teh družin pomaga pri učenju jezika, potrdi, da jih je to, da jim starši iz Slovenije niso mogli pomagati, kot so jim pred epidemijo, pahnilo v stisko, ki jo vsak rešuje po najboljših močeh.



Mežičan Boštjan Lesjak si je v Avstriji zgradil dom, a ne toliko zaradi ugodnih cen zemljišč, ki so za kvadratni meter znašale od 15 do 25 evrov, temveč zaradi idilične parcele. Pri severnih sosedih je živel pet let, potem pa se je vrnil v domovino. O tem, kako je bilo čez mejo, govori brez dlake na jeziku: »Vrtec je katastrofa. Edino, kar je privlačno v avstrijskih vrtcih, je nizka cena. Ostalo pa ... Vzgojiteljica je tam samo zato, da se otroci med seboj ne pobijejo. Ni topline, ni učenja, ni izletov v naravo. Vodja dvojezičnega oddelka ni znala niti besede slovensko. Med narodoma so velike razlike. Drugačen je že humor. Splet je znanstvena fantastika. Obiskov po hišah ni. Ljudje se družijo na ulici, kamor pridejo vsi.«

Avstrijska občina Pliberk na račun priseljenih Slovencev načrtno popravlja slabo demografsko sliko na avstrijskem Koroškem, brez naših državljanov pa bi imela težave z delovno silo tudi številna podjetja v tem delu Avstrije.