Vojni veterani družno v boj proti sovražnemu govoru

Veterani treh vojska, ki so se bojevale v Bosni in Hercegovini med letoma 1992 in 1995, so se združili v pozivu sodržavljanom, da se postavijo po robu sovražnemu govoru in hujskanju k vojni. »Moja generacija je bila ­pahnjena v vojno, naša naloga je, da mlade ljudi ozavestimo, kakšno zlo je vojna in da lahko družbi prispevajo tudi kako drugače kot z orožjem v rokah,« je za Delo povedal Spasoje ­Kulaga iz veteranskega združenja Pravipožar.

»Mi, vojni veterani, z vseh nekoč vojskujočih se strani, združeni v združenju Pravipožar, odločno pozivamo k ustavitvi vnetljive retorike, groženj s spopadi in omenjanja vojne z namenom zbiranja političnih točk ter poigravanja s prihodnostjo nas vseh. Verjamemo, da smo vojni veterani najbolj poklicani govoriti o vojni in njenih usodnih posledicah. Prepričani smo, da je naša vloga mirovnih aktivistov edina pravilna pot v normalno prihodnost na tem prostoru,« so člani veteranskega združenja Prvipožar zapisali v besedilu peticije.

Pametni in izkušeni nočejo več molčati

»Mi smo vojno doživeli in preživeli, vojni veterani drugače gledamo na svet. Ko se peljem mimo hriba, na katerem mi je mina odtrgala nogo, se spomnim tega dogodka, to so boleči spomini,« je za Delo ob kavi v Derventi povedal veteran in mirovni aktivist Spasoje Kulaga. Kot pripadnik vojske Republike Srbske je za svoje nekdanje nasprotnike agresor. Čeprav se v uniformi in z orožjem nikoli ni premaknil iz rodnega kraja in čeprav se z nekdanjimi nasprotniki nikoli ne bo strinjal o kakšnih vprašanjih, se zaveda, da se bo z njimi pogovarjal, živel in sodeloval za dobro svojih otrok in vnukov.

»Ko slišimo, kako pogosto in lahkotno se omenja besedo vojna, je nam, vojnim veteranom, zares težko. Ker točno vemo, kako težko je, ko v vojni izgubiš najbližje, prijatelje, sorodnike. Naši kolegi, ki so med vojno imeli otroke, povedo, da se jim je bilo najtežje pred odhodom na bojišče posloviti od otrok. Nikoli niso vedeli, ali jih bodo še kdaj videli. Svojim otrokom ne smemo narediti tega, da se bodo streljali za zemljo,« je poudaril Kulaga.

Skupaj z nekdanjimi nasprotniki je sklenil, da je bilo dovolj tišine in da je minil čas, ko so javni prostor prepuščali najbolj glasnim in agresivnim, brez ustreznih znanj in izkušenj. Odločili so se, da bodo preglasili tiste, ki omenjajo vojno kot alibi za lastno nesposobnost za iskanje dogovorov, in tiste, ki nočejo prevzeti odgovornosti za izrečene vnetljive besede.

Ljudje so pomrli in mnogi še umirajo navznoter

Veterani poskušajo na delavnicah po vsej BiH spomniti mlade, da so štiriletni spopadi zahtevali okoli 100.000 življenj, več sto tisoč ljudi je ranjenih in razseljenih, sledi za številnimi izginulimi še vedno iščejo na vseh treh nekoč sprtih straneh. Vsaka omemba vojne v ljudeh utrdi prepričanje, da živijo v nestabilnem okolju, in jih sili v iskanje prihodnosti v tujini, kar rušilno vpliva na demokracijo, gospodarstvo in stanje družbe. »O vojni se moramo odkrito pogovarjati, da bo mladim jasno, da strašanske posledice vojne niso le vidne navzven. Naši otroci se sprašujejo, zakaj oče ne spi po cele noči. Zakaj ponoči v spanju vpije? Zakaj tako hitro eksplodira? To otroci težko razumejo,« je povedal Spasoje Kulaga.

Ali vidi svetlo prihodnost? »Vsakič, ko se na delavnici mladi razjočejo ob osebnih izkušnjah veterana z druge strani, o katerem sem verjel, da je bil vse prej kot človek, je več upanja, da mladi ne bodo pripravljeni reševati sporov z nasiljem,« je prepričan Kulaga.