Viki Grošelj v slovo Tonetu Škarji

»Resnica je ta, da med življenjem, od katerega se pravkar poslavljam in ki ga imam na vso moč rad, in med prihodnostjo, za katero si želim, da bi bila čim manj drugačna od pravkar končane preteklosti, stoji gora, ki ima eno samo zares pomembno lastnost: najvišja na svetu je. Tako visoka je, toliko prostora zavzema v meni, da ne vidim čeznjo. Kamorkoli sem se ozrl, sem jo videl, karkoli sem počel, je bila zraven. Vse bližja in vse večja. Danes je tu.«
Tone Škarja, Everest

11. maja je umrl Tone Škarja. Eden izmed največjih. Alpinist, gorski reševalec, pisatelj, predvsem pa ključni mož slovenskih himalajskih dosežkov vse od leta 1965. Najprej kot član, največkrat pa kot vodja ali organizator naših odprav v Himalajo. Vodil je odpravo na Everest leta 1979, ko nam je uspelo priti na vrh po prvenstveni smeri prek zahodnega grebena in še danes v svetu velja za najtežjo od šestnajstih prvenstvenih smeri, ki vodijo na najvišjo goro sveta. To je brez dvoma najbolj znan in bleščeč dosežek njegovega gorniškega življenja.

Njegova dodatna veličina pa se odraža predvsem v vodenju komisije za odprave v tuja gorstva pri Planinski zvezi Slovenije, na čelu katere je bil od leta 1979 do leta 2013. V tem obdobju smo se Slovenci, prav po njegovi zaslugi, trdno zasidrali v širši svetovni himalajski vrh, v devetdesetih letih pa celo kraljevali na njem. Organizacija in zbiranje finančnih sredstev za odprave je bilo v tistem obdobju marsikdaj težje kot samo plezanje na goro. In tu je bil Tone nepogrešljiv. Ne le za odprave, na katerih je sodeloval. Tudi številne druge so odhajale na pot prav zaradi njegove podpore in pomoči, ki jo je imel za samoumevno. Zanj smo bili alpinisti »bratje v orožju«, kljub različnosti, drugačnimi mnenji, hotenji in vizijami.



Odlikovala ga je trdna zavezanost za naše skupno dobro ter trmasto vztrajanje pri dejstvih in resnici. Tudi takrat, ko so bila pričakovanja vplivnih posameznikov v družbi ali pa v krovni organizaciji drugačna, pritiski nanj pa veliki. Kljub marsikateri grenki izkušnji in spoznanju je verjel, da je alpinizem viteška dejavnost, v kateri je nagrada »roža lepotice«, ne pa morebitni finančni in drugi privilegiji. Večkrat mu zaradi te njegove drže ni bilo lahko. Ko se je izkazalo, da je imel prav, je bil do oponentov več kot prizanesljiv, s svojo modrostjo, da »marginalije pa izginjajo v usmiljeni senci«. In to ga je dodatno delalo velikega.

Skupaj sva bila na kar enajstih odpravah v Himalajo. Sem in tja sva si z mnenji prišla navzkriž, a pri tem vedno spoštovala »nasprotnika« z močnejšimi argumenti, zavedajoč se, da sva v istem čolnu in da je za dosego cilja dobro, da veslava v isto smer. Koliko vsega je bilo na teh poteh. Koliko močnih čustev, zmagoslavja in tragedij. Nepopisnega veselja, ki smo ga delili, ko je komu izmed nas uspelo doseči skupni cilj, in nepopisne žalosti, kadar smo se morali vrniti brez tovariša, soplezalca, ki je za vedno ostal na gori.



Januarja letos smo se, nekateri še živeči veterani prvih slovenskih himalajskih odprav, na pobudo revije National Geographic, zbrali v Slovenskem planinskem muzeju v Mojstrani. To je bilo najino zadnje srečanje »v živo«. Brez števila spominov, žalostnih in veselih trenutkov se je takrat utrnilo na našem druženju, ki ga je prevevala velika mera nostalgije in iskrivih domislic ob pogledu na rekvizite s tistih odprav ter spoznanju, da so ti žal trajnejši od nas, ki smo jih uporabljali.

Aprila je prišlo njegovo zadnje sms sporočilo, v katerem me je vprašal, ali je članek v National Geographicu že izšel. Povedal sem mu, da izide julija in obljubil, da mu ga zagotovo pošljem … Zdaj pa ga ni več tu, da bi mi povedal, kam. Pogrešal bom njegovo pronicljivost in živo zanimanje za sočloveka tudi izven konteksta alpinizma, v družbi nasploh. Hvaležen sem in v čast mi je bilo, da sva tako dolgo in dobro sodelovala.

Viki Grošelj