Vedno na voljo, a brez zadostnih pravic

Ljubljana – Požrtvovalnost družinskih pomočnikov, katerih delo traja nepretrgoma od jutra do večera, se meri z manj kot minimalno plačo. Medtem osebni asistenti poleg več denarja uživajo še nekaj drugih pravic. Nekateri se zato zavzemajo, da bi asistenti nadomestili pomočnike, drugi, da bi celoten sistem naredili bolj prilagodljiv.

»Delavnik se začne ob šesti uri in konča opolnoči, a tudi ponoči, zaradi dajanja inzulina in previjanja matere, ne morem spati,« razlaga ena od sodelujočih v raziskavi mirovnega inštituta o pomoči na domu, ujeti med sivi trg, državo in družino. Poleg zgaranosti družinski pomočniki – po večini ženske – tarnajo nad socialno izoliranostjo in slabim plačilom, pa tudi nad nepravičnim položajem v odnosu do drugih pomočnikov, ki s svojimi varovanci niso družinsko povezani.

Igor, denimo, je prejemnik socialnovarstvenih storitev in ima družinsko pomočnico Mojco. Njeno »plačo« oziroma delno izplačilo za izpad dohodka, ki znaša 734 evrov bruto (minimalna plača je 842 evra bruto), mora sofinancirati kolikor lahko, razliko pa primakne občina, v kateri prebiva. Ker država to obravnava kot denarno socialno pomoč, mora po zakonu dve tretjini svojega plačila po Igorjevi smrti – iz naslova morebitne dediščine – poplačati državi. Oskrbovanec, ki prejema pokojnino, lahko na zavodu za pokojninsko zavarovanje zaprosi za dodatek za pomoč in postrežbo, tisti, ki je ne, pa za dodatek za tujo nego in pomoč. Ko Igor zboli, mora Mojca zanj skrbeti, saj ne more koristiti letnega dopusta, bolniške odsotnosti ali regresa, upravičena pa je do pokojninskega zavarovanja, zavarovanja za primer brezposelnosti in starševskega varstva.

Povsem drugačen status uživa asistentka Tina, ki pomaga varovancu Francu. Zanj skrbi osem ur na dan, kolikor traja delovnik – nekateri tudi več – pri tem pa ni obremenjena z vračanjem denarja, poleg tega ji pripadajo vse ugodnosti, za katere so družinski pomočniki prikrajšani. »Položaj teh je izredno slab in neprimerljiv z drugimi, ki opravljajo podobno delo. Razlikovanje obeh možnosti je skregano z zdravo pametjo. Institut družinskega pomočnika je najslabša možna rešitev, ker ni sistemsko urejena,« razočarano razlaga Mateja De Reya, direktorica zveze Sožitje. Pred 14 leti je nastal za pomoč ljudem, ki 24 ur na dan potrebujejo nekoga ob sebi. Vendar pomočniki niso ne tič ne miš, ne spadajo nikamor, poudarja sogovornica.



Da postaneš družinski pomočnik, ne smeš biti nezaposlen, torej ne smeš biti prijavljen na zavodu kot iskalec zaposlitve, obenem ne smeš biti zaposlen. Do takšne ureditve je prišlo, ker smo stiske otrok, potrebnih nege, in brezposelnost njihovih staršev reševali na hitro. Odprl se je nov krog upravičencev, zato jih je iz sedemsto družinskih pomočnikov kar naenkrat nastalo tisoč. Sogovornica nikakor ne podpira odprave tega instituta, vendar si želi, da bi sistem pomoči v skupnosti zaživel na novo ter v prihodnosti deloval tako, da potrebe po družinskih pomočnikih, kot jih poznamo danes, ne bo več. »Storitve bi morale biti tako dostopne in naravnane na vse tipe uporabnikov, da starši ne bodo več tisti, ki morajo ostati doma in skrbeti za otroke,« razmišlja De Reya.

Neredkim materam se zgodi, da za pet ali šest let postanejo družinske pomočnice in so ta čas doma. Potem jim otrok žal umre in zelo težko najdejo službo, ne oziraje se na to, kakšno delo opravljajo, saj so izgubile stik s svojim poklicem in prejšnjo socialno mrežo. Tudi podatki ministrstva kažejo, da se za to vlogo po večini odločajo ženske. Predlanskim je bilo med 877 pomočniki kar štiri petine žensk, zato na mirovnem inštitutu razlagajo, da je to izrazito spolno segregiran institut. Poleg tega je tudi razredno segregiran, saj se zanj odločajo nepremožni ljudje, ki drugega dela ne dobijo. Ko poravnajo vse mesečne stroške, jim ostane od 100 do 150 evrov, kar vodi v »porevščenje« družin, kot imenujejo ta pojav. Medtem ko premožni skrbstvene delavke lahko najamejo in plačajo.

Sistem pomoči naj bo bolj prožen

Tudi Ksenija Ramovš, direktorica Inštituta Antona Trstenjaka, se strinja, da trenutna ureditev sistema družinskih pomočnikov ni dodelana, saj mora človek, ki prevzame to vlogo, izpolnjevati kopico pogojev, njegovo plačilo pa ni dovolj visoko. »Osrednja naloga pri oskrbi starejših v prihodnje bo, kako zagotavljati fleksibilno pomoč, kako formalno pomoč kombinirati z vsemi drugimi,« napoveduje.

Čeprav je sodeč po raziskavah večina oskrbovalk ženskega spola – različnih oskrbovalk, ne samo družinskih pomočnic – sogovornica na terenu, kjer vodi tečaje oskrbe za svojce, opaža, da v to polje vstopa vse več moških. Tudi vnaprej bo treba delati v smer enakosti spolov in moške že v najmlajših letih bolj spodbujati k vključevanju v družinsko življenje. Vendar Ramovševa še opozarja, da moramo to problematiko, ne glede na spol, obravnavati z novega gledišča in da je ključno zaščititi tako oskrbovalca kot oskrbovanca.

Na ministrstvu za delo sprememb na področju družinskih pomočnikov ne predvidevajo. Z novim letom bo sicer začel veljati nov zakon o osebni asistenci in po njihovem mnenju ni razloga, da sedanji družinski pomočniki ne bi mogli postati osebni asistenti. To bo lahko vsak polnoletni državljan, tudi starš, vendar bo moral z izvajalcem, med katerimi so zavodi, samostojni podjetniki, invalidske in humanitarne organizacije, skleniti pogodbo o zaposlitvi ali podjemno pogodbo. Na mirovnem inštitutu so pred časom ugotovili, da bi družinske pomočnike morali postopno opustiti in jih nadomestiti z osebno asistenco, pomočjo na domu ali drugo obliko oskrbe.