Slep je tisti, kdor ne vidi, da se nacizem in fašizem spet rojevata tudi v slovenski soseščini, je na današnji spominski prireditvi ob dnevu izgnancev pri gradu Rajhenburg menil predsednik vlade Marjan Šarec. Spet se rišejo zemljevidi, spet se obujajo stare tradicije in spet se obujajo celo pozivi k popisu Slovencev v sosednji državi, je opozoril.

Šarec je v nagovoru udeležencev omenjene spominske prireditve med drugim dejal, da je treba »to obsoditi in tega se je treba zavedati« in nadaljeval, da se mora ob današnji prireditvi dotakniti tudi tistih, »ki nam očitajo, da smo skregani z vsemi sosedi, samo zato, ker smo povedali, da nam ni všeč obujanje nacizma, fašizma in takih idej«.





Slovenija želi vedno živeti v dobrososedskih odnosih in biti prijatelj z vsemi. Ne samo s sosedi, ampak z vsemi evropskimi in svetovnimi državami. »Ne moremo pa in ne smemo biti tiho, kadar se spet rojevajo takšne ideje. Kajti tisti, ki mislijo, da bi slovenski narod kar tako preživel, brez odpora, brez žrtev, so v veliki zablodi,« je poudaril.
 
»Kajti, kdor sodeluje z okupatorjem, je zgolj orodje v rokah okupatorja. Okupator ga ne bo nikoli cenil, po uporabi ga bo vedno zavrgel. Kajti nikoli ne bo njegov,« je pristavil.

Šarec je tudi pozval, naj se ne zgodi več, da bi Slovenec dvignil roko nad Slovenca v imenu tuje ideologije in v imenu iztrebljanja. Dodal je še, da je bila žrtev izgnancev tako velika, da se ne sme dovoliti, da bi se to ponovilo ali da bi se govorilo s podcenjevanjem o tistem obdobju.

»Druga svetovna vojna se je končala pred mnogimi leti, ampak rane bodo ostale in vsaka rana je znova odprta, ko slišimo, ne samo Tajanija, ampak še mnoge druge, ki to jemljejo zlahka. In kadar nek narod želi živeti na račun drugega naroda, moramo vedno povzdigniti svoj glas,« je med drugim povedal Šarec.



Nekaj več kot 1200 zbranim je spregovorila tudi predsednica Društva izgnancev Slovenije 1941-1945 Ivica Žnidaršič. Med drugim je opozorila, da je umrlo že 43.000 od 63.000 med drugo svetovno vojno prek rajhenburškega taborišča izgnanih Slovencev.



Opozorila je še, da v nekdanji Jugoslaviji niso poskrbeli za žrtve vojnega nasilja, po osamosvojitvi Slovenije pa so izgnanci z velikimi napori dosegli, da jim je slovenska država priznala, da so žrtve vojnega nasilja in da so dobili nekaj osebnih pravic. »Nikoli pa nobene odškodnine za gmotno škodo,« je podčrtala.

Taborišče Rajhenburg

Ob današnji prireditvi so pripravili še dan odprtih vrat največjega taborišča za izgon Slovencev med drugo svetovno vojno, ki je bil v hlevih in konjušnicah gradu Rajhenburg.

Organizator spominske prireditve je bilo Društvo izgnancev Slovenije 1941-1945, ki so ga leta 1991 ustanovili na gradu Rajhenburg, 7. junij pa so sicer za spominski dan slovenskih izgnancev razglasili leta 1971. Kot so zapisali pri društvu izgnancev, so okupatorske države leta 1941 razkosale Slovenijo in v okviru programa raznarodovanja ter genocidne politike izgnale na tisoče Slovencev, na njihove domove pa naselile kočevske in druge Nemce, Avstrijce, Italijane ter Madžare.

Cilj fašistov in nacistov je namreč bil izbrisati Slovenijo in Slovence z zemljevida Evrope; iz hlevov in barak pri grajskih objektih nad Brestanico, kjer je bilo največje prehodno zbirno taborišče za izgon Slovencev, pa je šlo na trnovo pot izgnanstva 63.000 Slovencev. Od teh so jih 45.000 poslali v nemška izgnanska taborišča na ozemlju Hitlerjevega tretjega rajha, 10.000 na Hrvaško in 7500 v Srbijo.

Veliko Slovencev je bilo izgnanih še z ozemlja, ki so ga zasedli Madžari, po kapitulaciji Italije pa tudi veliko primorskih Slovencev. Okoli 17.000 Slovencev je pred izgonom pobegnilo, so še zapisali pri Društvu izgnancev Slovenije.