Včasih je tudi dva centimetra visok rob prevelika ovira

Ljubljanski Kongresni trg se je danes do 17. ure spremenil v poligon, na katerem so ovire postavili invalidi, slepi in slabovidni ter gluhi in naglušni. Na tem svojevrstnem triatlonu, ki poteka v okviru evropskega tedna mobilnosti, lahko obiskovalci na svoji koži izkusijo, kakšne prepreke morajo vsak dan premagovati ljudje z oviranostmi.

Med prvimi so bili dopoldne na poligonu otroci iz dveh ljubljanskih vrtcev. Že ob prihodu (ko so kajpak opravili formalnosti z razkuževanjem in vpisovanjem podatkov) so s pričakovanjem zrli proti invalidskim vozičkom, ki so bili parkirani ob strani. A kakor hitro so sedli nanje, se je pokazalo, da potrebujejo pomoč. Koles še zdaleč ni tako lahko obračati, kakor se zdi na prvi pogled, tudi vzpon po klančini – čeprav je narejena z ustreznim naklonom, kakor je ta na ovirantlonu – ni prav lahek. Pri vrhu pa čaka komaj centimeter in pol visok prag. Za amaterja nepremagljiv. K sreči so bili tam pomočniki, ki pomagajo čez, tudi skozi preozka vrata ali površine, kakršna je umetna trava, kjer so kolesca bistveno manj ubogljiva.
 

Največ invalidov zaradi prometnih nesreč

Prav to je tudi namen prireditve, ki jo vsako leto v središču Ljubljane pripravi Svet za odpravljanje arhitekturnih in komunikacijskih ovir Mestne občine Ljubljana s pomočjo Zveze društev slepih in slabovidnih Slovenije, Društva paraplegikov ljubljanske pokrajine in Zveze društev gluhih in naglušnih Slovenije ter Javnega podjetja LPP.



»Člani društva paraplegikov opozarjamo, kako nepredstavljivo velika ovira je lahko za nas že nepravilna klančina, rob ob vratih ali preširoke rešetke na tleh. Ljudje to najlaže spoznajo, če preizkusijo,« je poudarila Mirjam Kanalec, predsednica društva paraplegikov ljubljanske pokrajine in članica omenjenega sveta pri MOL. Ob dopoldnevih se prireditve udeležujejo predvsem vrtčevski in šolski otroci, popoldne tudi drugi mimoidoči. »Lani smo imeli kar 500 obiskovalcev, letos vrtcev in šol zaradi širjenja novega koronavirusa nismo posebej vabili, ampak smo izdali samo eno splošno vabilo,« je povedala Kanalčeva.

Posebna pozornost je namenjena tudi ozaveščanju; na naslednji stojnici Bojan Lukežič predstavlja poškodbe hrbtenice in hrbtenjače. »Ko je enkrat povezava v hrbtenici prekinjena, je ni več mogoče popraviti,« je pripovedoval otrokom, še posebej pa je njihovo pozornost pritegnil s pripomočki, ki jih invalidi uporabljajo pri vsakdanjih opravilih, kot so hranjenje, umivanje zob in česanje las. Na invalidskih vozičkih še vedno največ ljudi pristane zaradi prometnih nesreč, skoraj tretjina; med njimi je tudi Bojan Lukežič, ki je na vozičku 42 let. »Vzrok: alkohol, ampak ne pri meni,« je povedal in nemudoma dodal: »Kakor je, je.« In vedro razlagal naprej.
 

Težave zaradi mask

Otroci so dobili štampiljke za opravljeno prvo postajo in odhiteli naprej, do stojnice, kjer so se naučili, kako gluhim in naglušnim odgovoriš »da« ali »ne« ter kako jim z mahanjem zaploskaš. Gluhi in naglušni, katerih komunikacija je osredotočena na branje z ust, je zdaj še toliko bolj okrnjena, ker morajo ljudje nositi maske, so poudarili ob stojnici.

Naslednja preizkušnja: hoja z belo palico. Otroci so dobili preveze čez oči in začeli stopati po označeni poti. A ko se je zapletlo in so zatavali, so hitro malo privzdignili preveze, malce pokukali in spet usmerili korak. »Zdaj pa si predstavljate, da te možnosti ni,« so jim prigovarjali vodniki. Še zadnji preizkus: družabne igre na slepo. Človek ne jezi se in spomin so tokrat igrali s tipanjem, čeprav se je bilo težko premagati, da ne bi malo pokukali. In na koncu so s pisalnega stroja odnesli domov še svoje ime v braillovi pisavi.
 
Parkirani avtobus LPP ni del poligona, temveč je namenjen predvsem temu, da se ljudje z oviranostmi seznanijo z načinom ter možnostmi uporabe javnega prevoza. Kakor je dejala Mirjam Kanalec, je vseh 500 avtobusov LPP že nizkopodnih.