Vas bo pri 90-ih negoval robot ali priseljenec?

Ljubljana - »Ko smo stari dvajset let, nas skrbi, kaj drugi mislijo o nas. Pri štiridesetih nam za to ni mar. Pri šestdesetih odkrijemo, da sploh niso mislili na nas,« je že dolgo tega zapisala kult(ur)na ikona Chicago Sun-Timesa Ruth Crowley alias kolumnistka Ann Landers. Ta hip je na svetu 7,7 milijarde ljudi in še več nas bo. Da rasti prebivalstva ni videti konca, je iluzija. Kmalu po letu 2100 in pri 11,2 milijarde ljudi naj bi se začela rast ustavljati in potem … Potem nas nekoč preprosto ne bo več … A do takrat je treba misliti na vse.

Treba bo izumiti način, kako se prigarati do samega »bridkega konca« - človeštva in svojega. Treba bo iskati delo, zaslužek, pa tudi veselje. Najbrž slednjega še večkrat kot delo. Si izboriti prostor pod soncem. Verjetno nekaj prostorov. Ustvariti družino. Če bo sreča mila, eno samo. Nahraniti otroke. Jih vpisati v vrtec, šolo … Zamenjati nekaj služb, redno hoditi na preventivne preglede in na rekreacijo, kdaj oditi tudi na bolniško, si pred upokojitvijo  vsaj enkrat izboriti preventivo v toplicah in nato na stara leta dobiti vnuke ter pomagati otrokom, da bodo nekoč oni pomagali nam …

Se je današnji svet zataknil?

Svet danes bolj kot kdaj koli spominja na vzdržljivega konja, ki je – obtičal. Po tem, ko je svetovna rast prebivalstva vrhunec dosegla v zgodnjih 60. letih 20. stoletja, zdaj vstopa v zadnjo fazo demografske tranzicije, ko bo rodnost stagnirala, ko ženske v povprečju ne bodo imele več kot dva otroka, prebivalstvo in z njim države pa se bodo postarale. V preteklosti veliko otrok ni dočakalo odraslosti. Strah, da bodo tudi v prihodnosti otroci umirali, je odveč. Resnica je še bolj strašljiva: otrok na ta svet bodoče generacije niti rojevale ne bodo. Svetovno populacijo bodo obvladovali »starci«: delovno aktivna srednja populacija in generacija 65+. Današnjega 40-letnika čaka visoka starost. Nataša Hajdinjak, članica uprave Prve osebne zavarovalnice, mu napoveduje, da bo ob predpostavki, da preživi pasti povečanega števila kritičnih bolezni okrog 50. leta, v povprečju dočakal blizu 90 let: »Če upoštevano danes veljavni zakon glede upokojitvene starosti, to pomeni, da bodo po upokojitvi potrebovali ustrezen prihodek za 25 in več let.«

Čim prej med upokojence!

Strašijo nas, da »stare« v Sloveniji čaka strašljiva prihodnost, če se na sistemski ravni zelo  kmalu kaj ne premakne. Pravijo, da smo država z najnižjim, komaj 16-odstotnim deležem starostne kohorte 55+ med zaposlenimi. Trdijo, da v deželici pod Alpami precej po svoje dojemamo delo: predstavlja nam predvsem tveganje za zdravje, zato hočemo, nesrečni, čim prej med - srečne upokojence. Na katere potem tako radi lepimo negativne stereotipe in jih diskriminiramo. V teh dneh, denimo, je slovenski zagovornik načela enakosti vložil prvo tožbo zaradi starostne diskriminacije, in sicer proti Društvu kolesarskih sodnikov Slovenije, ki tožniku ni več dopustilo sojenja na tekmovanjih. Gospod pri 70-ih je bil za njihov okus – prestar. Pravijo tudi, da ne znamo z mladimi. Da nam ne uspeva njihova karierna orientacija. Da zato hočejo vsi med pravnike in ekonomiste, nihče pa ne bi delal. Mladi se pritožujejo, da ni poskrbljeno za stanovanja, za službe … Zato nimajo otrok. Odsotnost z dela, ki je med 2009 in 2012 upadla, se povečuje. Država in z njo državljani se staramo. Povprečni Slovenec ima 43,4 leta, živi osem let dlje kot pred tremi desetletji in je nadpovprečno – stresiran. Tudi zaradi negotove prihodnosti. Upravičeno?

Varčujte že danes, 40-letniki!

Da in ne. Zamislimo si tega povprečnega 40-letnega slovenskega moškega. Kaj ga čaka, ko se bo čez dobrih petindvajset let - okrog leta 2045 – upokojil? Denimo, da bo imel 1,6 otroka in najbrž še tudi starše ali vsaj enega od njiju, za katerega bo treba poskrbeti, pa avto in stanovanje in dodajmo mu še vnuka ter pokojnino, ki bo le okrog 58 odstotkov plače ... To so seveda današnji podatki. »Če bo tako, se dosti ne bo spremenilo. Pa to ne bo dobro, ker bi bilo normalno, da v petindvajsetih letih pride do znatnega napredka. Pri napovedih običajno izključujemo vojne ali druge večje naravne nesreče. Zato bo pokojnino gotovo dobival. To je civilizacijska pridobitev, ki bi jo lahko uničilo le necivilizacijsko dejanje. Ob ugodnem gospodarskem razvoju bo pokojnina višja, kot je danes. Res pa je, da bi moral (današnji 40-letnik, o. p.) poskrbeti tudi za dodatno varčevanje, ker bo osnovna pokojnina verjetno čez dve do tri desetletja nižja - tudi zaradi demografskih razlogov. Izobrazbena raven se hitro izboljšuje. Zato se bo tudi to poznalo in izboljševalo njegov položaj. Razlika med izobraženimi in neizobraženimi pa bo verjetno še večja, kot je danes,« pravi strokovnjak za demografijo, ekonomiko dela, migracijsko problematiko in ekonomsko statistiko dr. Janez Malačič, profesor na Ekonomski fakulteti v Ljubljani.



Da mora današnji 40-letnik začeti varčevati za starost, se strinja tudi Hajdinjakova in trditev ponazori takole: »Štiridesetletnik s tisoč evrov neto mesečne plače bi imel po sedaj veljavni zakonodaji pri 65. letih odmerjeno pokojnino 580 evrov. Za zapolnitev pokojninske vrzeli (velja načelo, da naj bi za ohranjanje življenjskega standarda pred upokojitvijo potrebovali okrog 80 odstotkov plače) bi potreboval 220 evrov dodatne mesečne rente. Za ta cilj bi moral začeti varčevati v višini približno 125 evrov mesečno. Ob trenutnih zakonskih uredbah lahko za prostovoljno dodatno pokojninsko zavarovanje nameni 87 evrov, razliko v višini 38 evrov pa bi moral varčevati v drugih oblikah varčevanja. Varčevanje v prostovoljnem dodatnem pokojninskem zavarovanju (PDPZ) mu bo prineslo davčno olajšavo v višini 27 odstotkov od vplačanih sredstev, kar pomeni da mu bo država vsako leto ob obračunu dohodnine na osebni račun vrnila 281 evrov. To v petindvajset letih varčevanja pomeni 7.025 evrov davčne olajšave.«
Navedene številke veljajo v primeru, da se zakonodaja v zvezi z upokojitvenimi pogoji ne bo spremenila. Če država odmerni odstotek za pokojnino zniža, bo treba bolj varčevati. »Če ga zniža za 10 odstotkov, bi moral posameznik za zapolnitev pokojninske vrzeli ta trenutek začeti varčevati približno 145 evrov, kar je 20 evrov mesečno več,« doda sogovornica.

Kdo bo negoval baby boom generacijo?

Če projekcije Organizacije združenih narodov držijo, se svet približuje izrednim številkam in – izrednim razmeram.  Nova era na Zemlji bo era novega ravnovesja. Če je bila za »staro« ravnovesje značilna visoka umrljivosti, bo za novo nizka rodnost. Globalna povprečna stopnja rodnosti je danes nekaj manj kot 2,5 otroka na žensko. V zadnjega pol stoletja se je svetovna stopnja rodnosti prepolovila. Do leta 1965 je povprečna ženska na svetu imela več kot »četico« - pet otrok.  Zakaj je rodnost upadla? Ker so se ženske opolnomočile, ker je umrljivost otrok manjša, stroški za »vzgojo« pa so šli v nebo … Padec rodnosti je ena najpomembnejših družbenih sprememb v človeški zgodovini. Razmere za baby boom generacijo, rojeno med 1950 in 1955, bodo čez dve desetletji še najbolj podobne tistim, napoveduje dr. Malačič, ki smo jim priče danes. Če ne bo večjih ekonomskih in drugih kriz, pa se bo splošno stanje celo rahlo izboljševalo. Čez dve desetletji bo pripadnik baby boom generacije nosil že 90 križev. Bo imel za oskrbo v domovih za starejše, ki jih takrat, ko je bil še aktiven, družba ni dovolj zgradila? Ali bo užival sadove nekdanjih vlaganj v svoje otroke in bo kraljeval v domači oskrbi? Toda kdo ga bo negoval, če mladih ne bo na pretek? »Morda bo pomanjkanje mladih vse bolj nadomeščala robotizacija in vsekakor priseljevanje. Vendar bo treba znati priseljence dobro integrirati. Negovali jih bodo tudi priseljenci, če bodo imeli dovolj denarja za to. Po Evropi je že sedaj veliko takih primerov.«



Po »boomu« v 60. letih prejšnjega stoletja se spreminja tudi starostni profil sodobne ženske. Svetovno prebivalstvo počasi izgublja zagon. Zagon pa je jamstvo za demografsko rast – ob še enem pomembnem dejavniku, ki se imenuje pričakovana življenjska doba. Ta je povsod v svetu dvakrat daljša kot v preteklosti in opazno vpliva na populacijsko piramido. Slovenka in Slovenec, ki danes štejeta 65 let, lahko pričakujeta še malo manj kot 22 oziroma 18 let življenja. »Spopad« s tem dejstvom bi moral biti izziv za družbo in državo. Nataša Hajdinjak pravi, da bodo imeli današnji 60-letniki pokojnine po vsej verjetnosti po danes veljavni zakonodaji, torej v povprečju nekaj manj kot 58 odstotkov plače. Trditvam, da človek po upokojitvi potrebuje manj, oporeka: »Glede na komaj 20-letno tradicijo PDPZ in dejstvo, da je z maksimalno možno višino po naši oceni vključeno relativno malo ljudi, žal večina te generacije ne bo prejemala dodatne rente iz tega naslova v takšni višini, da bi lahko zapolnila pokojninsko vrzel, kar pomeni, da bodo morali manjkajoča sredstva zagotoviti iz drugih virov.« Katerih? »V Sloveniji imamo v primerjavi s tujino visok delež lastniških nepremičnin. Tako si bo  morala baby boom generacija del manjkajočih sredstev verjetno zagotoviti s selitvijo v trenutnim potrebam bolj prilagojeno bivalno okolje.«

Prst gor za najbolj izobraženo generacijo »ever«*!

Sloveniji demografi do leta 2100 napovedujejo še hitrejše staranje kot drugim evropskim državam. Naša prebivalstvena piramida že od 2016 bolj spominja na vazo kot na piramido. Če smo danes z dobrimi 413.000 starejšimi od 65 let trinajsta najstarejša država na svetu, bomo do 2030 deveta, do 2050 že peta.
V 2018 se je v Sloveniji ponovil »sindrom« iz 1992., ko se je rodilo manj kot 20.000 otrok. Demografsko dno smo dosegli v 2003 z dobrimi 17.300 rojstvi, trend se je obrnil v 2008., ko so se za starševstvo odločale »bogate« generacije, rojene v 70. in 80. letih in poskrbele, da se je vsako leto spet rodilo več kot 20.000 otrok. In tako, kot rečeno, naslednji deset let – do lani, ko so v rodno obdobje vstopile ženske iz šibke generacije 90. let …  Na sto otrok je v Sloveniji zdaj v povprečju  več kot 131 oseb, starejših od 65 let. Petina populacije v naši državi je starejše od 65 let, v 2050 bo del generacije 65+ že vsak tretji Slovenec, vsak deseti bo nosil osemdeset  križev. V naslednjega pol stoletja se bodo vrste današnjih milenijcev, letniki 1982 – 1994, in pripadnikov generacije Z, rojeni po letu 1995, postarale. Mladih bo takrat komaj kakšnih 300.000. Na vsakega od njih pa bosta prišla dva, starejša od 65 let. Takšna demografija bo trg dela obrnila na glavo. Njena največja »žrtev« bo aktivna populacija med 15. in  64. letom, ki bo leta 2060 predstavljala le še dobro polovico slovenskega naroda; danes predstavlja slabih 70 odstotkov.
Kaj lahko leta 2045, ko bo svet slavil stoletnico konca druge svetovne morije, pričakujejo sedanji milenijci, naši 25- do 37-letniki, za katere velja, da ne priznavajo avtoritet, da jim je svet bolj ali manj raven, službe pa kot dekleta: za kratek čas …? Jih čaka »obnova« dekadentne družbe, ki jim jo bodo zapustile generacije staršev?



»Na milenijce bo najbolj vplivalo desetmilijardno prebivalstvo planeta,« je prepričan dr. Malačič. Zakaj? »Slovenija in Evropa se bosta morali znati prilagoditi in najti svoje priložnosti v svetu, v katerem bosta v ogromni manjšini,« odgovarja in dodaja, da bodo prav milenijci v največji meri deležni sadov napredka človeštva v vseh pogledih: »Je pa res, da je ključno za to izobraževanje, podjetnost, inovativnost ... Ob pametni politiki Evropa in Slovenija ne bi smeli izgubiti svojega relativno ugodnega položaja. Klimatskim, demografskim, političnim in drugim spremembam se bo treba neprestano prilagajati.« Dekadentnosti pa se dr. Malačič ne boji, saj so ljudje že velikokrat dokazali, da »so našli restive za še tako težke probleme: »Ni razloga, da najbolj izobražene generacije, ki jih je človeštvo kadarkoli imelo, tega ne bi zmogle.«
*kdaj koli