Varovanci Doma na Krasu žrtve nerazumevanja

Po projektu Doma na Krasu, ki izvaja institucionalno varstvo za odrasle s težavami v duševnem zdravju in z intelektualnimi ovirami, naj bi v štirih hišah, ki so jih v ta namen zgradili v Divači, naselili svoje varovance, da bi tako ob podpori osebja zavoda zaživeli bolj samostojno življenje. Temu so se zoperstavili krajani, ki so se povezali v civilno iniciativo.

Dom na Krasu po besedah vršilke dolžnosti direktorice Nevenke Ražman izvaja projekt deinstitucionalizacije, ki je podprt tudi z evropskimi sredstvi, po katerem skuša zagotoviti nove prostore v več razpršenih stanovanjskih skupnostih za 70 od skupno 120 varovancev. Ti bi tako dobili priložnost za bolj kakovostno življenje zunaj institucije, kar je tudi v skladu s strokovnimi in evropskimi smernicami. Dom ima sedež v Dutovljah, vendar že zdaj več kot dvajset varovancev prebiva v stanovanjskih skupnostih v dislociranih enotah v Dutovljah, Sežani in Postojni.

Da je projekt Doma na Krasu med Divačani dvignil precej prahu, je pokazal nedavni posvet, ki je napolnil tamkajšnjo šolsko telovadnico. »Do zdaj se še ni zgodilo, da bi naleteli na take vrste odziv. Z našimi stanovanjskimi skupnostmi imamo namreč zelo dobre izkušnje, tudi s sosedi ni prihajalo do težav,« zagotavlja Ražman. Priznava pa, da je prejšnje vodstvo zavoda premalo sodelovalo s krajani, da bi jim približalo, za kaj pri projektu gre. »Žal so v občinstvu sedeli tudi nekateri naši varovanci in jim je bilo ob izrečenih besedah zelo težko,« je povedala.

Urška Sorta Kovač, vodja projekta deinstitucionalizacije, je dodala, da s strokovnega vidika res ni bilo upravičeno, da so hiše za stanovanjske skupnosti načrtovali v enem majhnem kraju, med drugim tudi zato, ker to povečuje stigmatizacijo varovancev, vendar bodo morebitne spremembe zastavljenega projekta morali reševati skupaj z resornim ministrstvom.

Krajani spisali peticijo

V civilni iniciativi Gibanje za Divačo trdijo, da je 26 varovancev, kolikor naj bi se po prvotnih načrtih nastanili v Divači, preveliko število za eno krajevno skupnost, v kateri živi nekaj čez tisoč ljudi. Proti projektu so spisali tudi peticijo, ki jo je - tako predstavnica iniciative Jelena Ilišin - podpisalo 400 krajanov. »Kdo bo odgovarjal, v primeru, da pride do izgredov, neprimernega obnašanja, izsiljevanja in nemirov s strani vaših varovancev v Divači,« so podpisniki javno vprašali odgovorne Doma na Krasu.

Predsednik Krajevne skupnosti Divača Benjamin Škrlj je sicer ob tem dejal, da je poglavitna težava pomanjkanje informacij in da se bodo okoli tega morali še veliko pogovarjati.

Kaj se skriva za strahom?

»Sodelovala sem že pri ustanovitvi zavoda, ki je bil predhodnik Doma na Krasu. To je bilo leta 1985 in smo naleteli na gromozanski odpor krajanov. Na koncu je vendarle prevladala potreba po delovnih mestih. Sčasoma pa se je izkazalo, da je sobivanje povsem mogoče in nemoteče,« je zagotovila predsednica krajevne skupnosti Dutovelj in članica sveta zavoda Neva Filipčič.

Petra Greiner, ustanoviteljica Zavoda 13, ki spodbuja k ozaveščanju o drugačnosti in sprejemanju otrok s posebnimi potrebami, omeni, so se na podoben način tudi v okolici Maribora že borili proti gradnji materinskega doma in odprtju dnevnega centra Zavoda Dornava. »Ljudje, ki živijo v svoji lično pospravljeni in seveda navidezni realnosti, se običajno otepajo starostnikov, oseb s težavami v duševnem razvoju, zdravljenih alkoholikov in narkomanov, mater samohranilk in seveda beguncev,« izpostavi. Mladi materi, ki se zaradi varovancev Doma na Krasu javno boji za varnost svojih otrok pa postavlja vprašanje – kdo je, da sodi o tem, kje bodo živeli drugi ljudje, kaj s tem uči svoje otroke in kako bi bilo njej, če bi se znašla v položaju, ko bi potrebovala pomoč?