»Val sprememb« bi Evropi prinesel bogatejšo Istro

Koper - Niso pomembni milijoni, ki bi jih morali porabiti za uresničitev projekta Piran (z Istro in Trstom) za Evropsko prestolnico kulture (EPK), niso pomembni programi, novi kulturni hrami in pobude. Pomembnejša je nastajajoča strategija skupnega razvoja kulture v Istri in predvsem sporočilo kandidature (slogan je Val sprememb), ki pravi, da je Istra skrit evropski dragulj, ki bi z uresničitvijo svojih potencialov pomembno obogatil Evropo in bi leta 2025 vsaj v kulturnih glavah dokončno odpravil meje.



Poleg piranskega župana Đenia Zadkovića (ki je dal pobudo za kandidaturo) in treh ostalih županov slovenske Istre (Aleš Bržan iz Kopra,  Gregor Strmčnik iz Ankarana in Danilo Markočič iz Izole), so se predstavitve kandidaturne knjige udeležili tržaški župan Roberto Dipiazza, predstavniki občin Umag (Mauro Jurman), Poreč (Nadia Štifanić Dobrilović), Buje (Fabrizio Vižintin) in Istrske županije (Giuseppina Rajko ter Vladimir Torbica). Sicer pa je piransko EPK podprlo 7 občin hrvaške Istre in celo Opatija, ki je turistično povezana s Portorožem. Vsak od teh je poudaril, da je Istra skupen in izrazito bogat prostor, v akcijo pa sta  vsi pripravljeni ponuditi vse svoje moči, da bi prepričali ocenjevalce o vrednotah tega prostora. Predvsem je to neformalna evroregija, ki povezuje narode treh držav, prostor, ki združuje dediščino številnih kultur, gre za ljudi, ki govorijo vsaj tri jezike, pa se vseeno razumejo med sabo, je poudaril Mauro Jurman iz Umaga. V bistvu so zgled Evropski uniji, ker živijo skupaj, in že zdaj v mnogočem spontano presegajo meje. S projektom EPK pa bi radi najprej v kulturi dokončno odpravili z mejami in dali prednost neizkoriščenemu potencialu, ki bi pomagal zadržati mladino v domačem okolju.


 

Turistično pravljično Istro sprememniti v nekaj sodobnejšega

»To ni političen, ampak predvsem socialni projekt, ki izkorišča kulturo kot orodje za spremembo, kajti v naslednji fazi bomo morali misliti tudi na to, kako lahko kultura vpliva na ekonomske temelje te regije. Politična podpora v vseh štirih občinskih svetih je bila soglasna, « poudarja vodja piranske kandidature Martina Gamboz. Poudarja, da so projekt v dobršni meri pripravili mladi izpod 35 let, da so ga pripravljali partecipatorno z občani, umetniki, znanstveniki, s tistimi, ki si želijo spremembe razumevanja sveta in sočloveka. 

»Če želimo ponesti Istro v neko novo stoletje, tokrat tudi v ekonomskem in socialnem pomenu, moramo spremeniti okolje, v katerem živimo. To lahko naredijo samo politiki, skupaj z družbo in z nami. Evropa in Slovenija bi si morali močno želeti, da se Istra spremeni, da preide iz ruralne Istre, iz za turiste pravljične Istre v nekaj drugega, nekaj močneješega, sodobnejšega. Zato ne zadošča zgolj obalno gospodarstvo, ampak nas mora podpreti nacionalno in mednarodno okolje,« pravi Martina Gamboz.



Prvotno je projekt kandidature Pirana predvideval 46 milijonov evrov za vse programe, ker pa je država skrčila svoj delež na samo 10 milijonov, so ga morali skrčiti na 26 milijonov evrov, a ni nujno, da ostane pri tem. »Če si bo Slovenija želela razvojno vlogo EPK, potem bo evropski prestolnici namenila večji znesek,« razmišlja Martina Gamboz.
 

Dipiazza raje podprl Piran kot Ljubljano

Tržaški župan Roberto Dipiazza je ob tem dogodku dejal: »Trst ima pri tem projektu lahko zelo pomembno vlogo. Letos je EPK na Reki, Trst je prestolnica znanosti. Zato je moja podpora Piranu in Istri za EPK zame zelo pomembna in logična poteza. Zato nisem podprl Ljubljane, čeprav je Zoran Jankovič moj prijatelj. Istrski polotok ima  fantastično podobo, povsem primerljivo s Toskano. Tudi kulturno je to bogata regija s potencialom, ki ga evropa še ni odkrila.«



Kandidatura Pirana meri na odstranitev žice z meje in na odstranitev mej nasploh. Med taktično skritimi projekti in cilji je tudi namera večje mobilnosti v regiji (po cestah, morju in tirih v Istri). In ni povsem izključeno, da temu »enotnemu« prostoru ne bi vsaj za leto kulture posodili kak ducat iz Istre v Italijo odnešenih  platen beneških mojstrov, ki so v glavnem skrita v depojih ali premalo vidna in nikogar ne bogatijo kot sicer bi, če bi jih vsaj začasno posodili  tja, od koder so šla.