Sandi Sitar je napisal 15 knjig in celo vrsto člankov. Začel je z leposlovjem in prešel na stvarno pisanje, s katerim je zlasti populariziral zgodovino znanosti in tehnike. Poskrbel je, da vemo več o Juriju Vegi, Veroniki Deseniški, Josefu Resslu, Jožefu Stefanu in še marsikom. Iz pozabe je potegnil Hermana Potočnika Noordunga in odkril Jakoba Lorberja.
 

Je vaše zanimanje za tehniko povezano z domačimi razmerami?

Moj nono je bil nadarjen tehnik in izumitelj ter med tistimi Primorci, ki so po prvi svetovni vojni bežali pred fašizmom. Okrog leta 1920 sta vladali strašna brezposelnost in revščina, in ker je bil vešč izdelovanja čokolade, je ustanovil družinsko obrt, iz katere izhaja današnja Gorenjka. Po drugi svetovni vojni je bila seveda nacionalizirana. Bil pa je tudi navdušen modelar, izdeloval je modele ladij in letal iz prve svetovne vojne.
 

Vašega očeta pa je zaznamovalo koncentracijsko taborišče Dachau?

Praktično uničilo ga je to, da je bil v Dachauu. Delal je v skladišču tovarne, kjer so izdelovali rakete V-2. Kot taboriščnik je bil odgovoren za material in pripomočke. Kmalu so ga – upravičeno – sumili, da sabotira, ker stvari po tem, ko so jih vgradili, niso delovale. Bil je tik pred usmrtitvijo in sežigom, a ga je rešila osvoboditev taborišča. Toda o tem, kar se je dogajalo tam, ni govoril, čeprav sem ga spraševal. Vsekakor je bilo zelo hudo, ker so tam delali tudi poskuse na ljudeh.
 

Mladost ste preživeli v Ljubljani?

Ne, živeli smo v različnih krajih, odvisno od tega, kam je bil premeščen oče, ki je bil v vojski. Šli smo za njim. Tehnika pa me je začela zanimati zelo zgodaj. Imam tudi marsikakšen vojni spomin, povezan s tehniko: bilo je proti koncu vojne, ko so nas poslali iz šole domov. Šel sem po Resljevi cesti in proti Gradu je letelo letalo in mitraljiralo: krogle so letele levo in desno od mene, jaz pa sem ostal na sredini nepoškodovan.
 

Študirali ste umetnostno zgodovino?

Najprej sem študiral kemijo, ker je bilo moje dekle, sedanja žena, kemijska tehnica. Zato sem šel to študirat tudi jaz. Ampak za moja pričakovanja je bilo preveč matematike, zato sem ta študij opustil. Da pa ne bi ostal eden od faliranih študentov, sem se prepisal na umetnostno zgodovino. Tam so mi profesorji pomagali do diplome.

Začel sem se resno ukvarjati z znanostjo in tehniko skozi zgodovino. Takrat je to bilo pionirsko početje, na prste ene roke lahko naštejem tiste, ki smo stvar vzeli resno. Sam sem predelal letalstvo, Boris Brovinsky iz tehniškega muzeja Bistra se ukvarja z avtomobili in Tadej Brate z železnicami. Bi rekel, da smo zadevo dobro zastavili in nekaj tudi naredili.


 

Verjetno to, kar ste počeli, ni pomenilo iti v knjižnico in zbrati podatke?

Najlažje je povzemati iz literature. Resne raziskave pa so vedno vezane na terensko delo, obiskovanje ljudi, institucij, tudi tujine – seveda sem to počel na lastne stroške. Iz tega so potem nastajale knjige. Na podlagi moje knjige Letalstvo in Slovenci so me profesorji na filozofski fakulteti povabili, naj naredim doktorat. A sem rekel, da samega sebe pa res ne bom plonkal, ker bi mi bilo dolgčas, zato sem temo za doktorat obdelal po svoje.
 

Večji del delovne dobe ste delali kot novinar?

Da, a se nikoli nisem čutil samo novinarja. To delo sem razumel kot nekaj več od žongliranja z informacijami. Pisal sem za različne medije, delal na nacionalni televiziji in radiu, kjer sem kar nekaj let po vrsti osvajal nagrade z radijskimi igrami za odrasle in otroke.
 

Kaj vas je na področju tehnike in znanosti najbolj zanimalo?

Na tem področju sta možna dva pogleda: lahko iščeš novosti, ki so jih odkrili nadarjeni posamezniki, in jih primerjaš z dosežki v preteklosti in vplivom na prihodnost. Drugo pa je, da se ukvarjaš predvsem z ljudmi, ki so avtorji teh dosežkov. Mene je vedno zanimalo, kako se rodi novo spoznanje. Načini so različni, od trdega dela in racionalnega pristopa, do – kot recimo pri Tesli – tega, da ga je vrglo po tleh in je prišel do novega odkritja. Zanimalo me je, kako, kdaj se ljudem prižge nova lučka spoznanja.
Ko imaš dovolj védenja, se začnejo stvari povezovati; vidiš, kdo je kaj kdaj naredil in kdo je šel v napačno smer. Meni je bil ta človeški vidik vselej najpomembnejši. Pri svojih raziskovanjih pa sem bil vedno zadržan, da ne bi prehitro sklepal in prezgodaj zaključil raziskav. Vedno je treba iti naprej, v globino.


 

Kaj pa ženske v zgodovini znanosti?

Sedaj vem, da sem premalo promoviral ženske v znanosti. V primerjavi z moškimi jih prehitro prikrajšajo za zasluge in tudi pri Nobelovih nagradah je tako.
 

Kako je prišlo do raziskovanja letalstva na Slovenskem?

V osemdesetih letih se je oblikovala skupina, ki naj bi raziskala zgodovino slovenskega letalstva. Predvidene so bile štiri knjige, sam sem prevzel prvo, ki obravnava čas do prve svetovne vojne. Moja knjiga in druga za njo sta izšli, naslednji dve pa ne, kar je škoda, ker bi tako dobili celovito temeljno delo s tega področja. Imamo pa obdelane vsaj pionirske začetke, ko so bili naši zanesenjaki s svojimi zamislimi in piloti s svojim letenjem v svetovnem vrhu.

Odkril sem tudi, da so miti močnejši od zgodovinskih dejstev. Lahko dokažeš nekaj z več primarnimi viri, ki jih križaš, pa na koncu vendarle obvelja mit. Primer tega je mit, kako je Rusjan letel pod solkanskim mostom. Trdim, da se to nikoli ni zgodilo, ker je bilo takrat tehnično nemogoče. Rusjanova letala so potrebovala zelo veliko časa in prostora, da so se vzdignila, ne bi pa mogla preleteti solkanskega mostnega loka. To se da tudi matematično dokazati. Ampak ko sem to rekel, je takoj obveljalo, da nisem »naš«. In se mit ohranja naprej. Takšne težave imamo tudi pri obravnavi novejše zgodovine in predvsem NOB.

Mene pa je vedno zanimalo to, kar je resnično. Pri zgodovinskih raziskavah pogosto ugotoviš, da je zelo malo tega, kar zanesljivo vemo, podkrepljeno z neizpodbitnimi dejstvi. A tudi potem, ko je nekaj dokazano, so za marsikoga zanimivejši miti. Te sem preganjal, zato sem veljal za sitneža in nekoga, ki se mu ne da nič dopovedati.
 

Potem ko ste bili leto dni urednik na Slovencu, za vas ni bilo več primerne službe. A se ne zdite zagrenjeni …

Ne, nisem. Vsiljeno prezgodnjo upokojitev sem izkoristil za pisanje knjig in poglabljanje svojih pogledov na dogodke v domovini. Žal mi je, da smo bili Slovenci v preteklosti in smo še danes v državniških zadevah premalo odločni. Tako izgubljamo tudi nacionalni teritorij. Res škoda.


 

V knjigi Sto slovenskih znanstvenikov, zdravnikov in tehnikov ste predstavili celo vrsto pomembnih ljudi s teh področij. Imate najljubšega znanstvenika ali raziskovalca?

Pred časom bi rekel, da je to Jurij Vega. Bil je izredno napreden. Njegovi logaritmi so omogočali to, kar delamo danes z računalniki. Njegova najbolj imenitna knjiga je Zakladnica vseh logaritmov, Thesaurus logarithmorum completus, hvalili pa so ga tudi kot odličnega oficirja, a sem nad tem manj navdušen. Vse Vegovo življenje in delo je tipična pot od »pastirčka do vrhunskega matematika«.

Danes pa bi rekel, da je prezgodaj za oceno, kateri znanstvenik mi je najljubši. Prednost bi dal tistim, ki so plodno spodbujali nadaljnji razvoj. Zanimiv je Herman Potočnik Noordung, ki je načrtoval in pripravljal polete po vesolju. S prevodom njegove knjige Letenje po vesoljskem prostoru – bil sem urednik – sem ga pripeljal med Slovence, a so si to potem lastili drugi. Ali pa še vedno premalo znani mistik in vizionar Jakob Lorber.
 

Zanimali ste se tudi za alkimijo, futurizem in znanstveno fantastiko?

Nekaj časa sem se nekoliko ukvarjal tudi s futurizmom, torej s planiranjem prihodnosti. Če bi imel še eno življenje, bi delal v tej smeri. To, da sem raziskoval in populariziral tehniko in znanost, je bilo nujno narediti. Sedaj sta ti dve stroki kar popularni, z njima se ukvarja dovolj ljudi. Futurizem gleda naprej, kar je potrebno tudi za Slovenijo, ki sama ne more narediti čudeža, a bi bilo nujno, da izoblikujemo vsaj trdnejša stališča, kje se vidimo v prihodnosti.

Med izredno zanimivimi napovedovalci prihodnosti je tudi arhitekt Maks Fabiani, ki je gledal več sto tisoč let v prihodnost. Naredil je prognozo razvoja človeštva, ko naj bi se človek spojil z drugimi oblikami življenja v vesolju. To je bil njegov izvirni pogled. Tudi Rusi in Američani veliko delajo na tem področju, mikalo bi me nadaljevati z njimi.