»V tem norem svetu sem želela pozdraviti otroke – v živo«

Nina Jelen, učiteljica na zagorski osnovni šoli Ivana Skvarče, prejemnica državne nagrade za izjemne dosežke v osnovnem šolstvu in nagrajenka Evropske komisije v kategoriji učiteljev na temo varne uporabe interneta, v teh dneh - »dela filmčke«. Pravzaprav so »filmčki« še eden iz nabora njenih edinstvenih pristopov do učencev. In ti so, kot je že običaj, več kot navdušeni.
 

V čem je vaša tokratna pedagoška »skrivnost«?

Učitelji smo se prejšnji teden intenzivno pripravljali na to, da bo pouk na daljavo potekal kar se da učinkovito in hkrati preprosto. Učitelji se med seboj povezujemo, delimo izkušnje, se učimo uporabljati tehnologijo ... Sama sem želela predvsem vzpostaviti stik z učenci. Zato sem naredila nekaj filmčkov zanje z namenom, da pozdravim svoje otroke in da se jim v tem norem svetu zgodi nekaj normalnega: da v ponedeljek zjutraj vidijo svojo učiteljico. Mogoče je to koga pomirilo, mogoče so me pa utišali - ker me lahko! Drugi razlog je bil, da jih malo nasmejim in razveselim, jih postavim pred kakšen izziv in pozovem, da se mi javijo - da sem sploh videla, kdo lahko komunicira z menoj. Zadnji pa, da dodam svoj delček pri obveščanju o tem, kako pomembno je, da ta trenutek stopimo skupaj - tako, da stopimo narazen.

In nato so vas zasuli …

Otroci so bili nad filmčki navdušeni, nanje so se odzivali, mi postavljali svoje izzive, pošiljali fotografije in videe, me prosili, če pošljem še kakšnega. Verjamem, da jim še veliko pomeni, da vidijo svojo učiteljico in da se tudi ta spomni nanje. Čeprav so se prej kdaj veselili počitnic, mi zdaj večina učencev sporoča, da zelo pogrešajo šolo in sošolce in da komaj čakajo, da je konec teh groznih počitnic - ki to niso.

Ministrica Simona Kustec je dejala, da gre učenje na daljavo bolje, kot so pričakovali.

Menim, da smo učitelji dovolj usposobljeni za delo na daljavo, kar se tiče uporabe preproste tehnologije. Se pa vsi učimo in poskušamo najti najboljše načine za komunikacijo z učenci. Tako uporabljamo spletne učilnice, elektronsko pošto, snemamo filmčke .... Poleg spleta uporabljamo običajne potrebščine – zvezke, učbenike, delovne zvezke. Dobrodošlo je tudi dejstvo, da so se odzvale založbe in brezplačno omogočile dostop do njihovega gradiva.
V skupinah na družabnih omrežjih, kjer smo zbrani učitelji, se te dni deli ogromno gradiva, navodil za uporabo ikt-aj ... V glavnem, mislim, da bo tole delo na daljavo iz nas naredilo prave male računalničarje.


 

Kako pa je z računalniško opremljenostjo otrok?

Z učitelji smo se na zadnjem sestanku, preden smo zapustili zbornico (in ob tem kar malo posmrkali) dogovorili, da bomo učencem pošiljali gradiva, do katerih bodo v bistvu potrebovali samo splet in preprosto znanje le-tega. Učencem tako ne bomo pošiljali ničesar za tiskanje, ker vemo, da nimajo vsi doma tiskalnikov, poskušali bomo podajati čim bolj preprosta navodila. Nisem prepričana za druge učitelje in učence, vem pa, da imajo moji učenci vsi dostop do spleta - če ne drugje, pa na telefonu. Pouk bom torej prilagajala temu, da bo to dovolj.

Kako poteka učni dan na daljavo?

Raztegnjen je čez ves dan. Za prve dni je odločilno, da z učenci vzpostavim kontakt, da se bodo zavedali, da je tudi učenje na daljavo resno šolsko delo. Zato je zelo pomembno, da jim hitro odgovorim, da bodo vedeli, da sem tu zanje. Tudi starši so zelo skrbni in se trudijo pri komunikaciji, za kar sem jim zelo hvaležna. Zato se trudim, da sem z njimi veliko v stiku, kar pomeni, da računalnik bolj malo na off, moja glava pa tudi. Ampak takšne so trenutno razmere in verjamem, da imam veliko vlogo pri tem, da bo delo in učenje mojih učencev potekalo, kot je treba. Da bodo uspešni in da se bodo veliko naučili.
Tako čez dan pripravljam snov zanje, snemam videe - verjamem, da je pri tem, kako se učenci lotijo nalog, pomembno tudi, da jim učitelj pove, kaj naj storijo, jih pomiri, se pošali, sam razloži snov -, odgovarjam na pošto, vmes pa se tudi igram z barbikami in po gozdu iščem kamne in palice, ki jih moramo nujno prinesti v naš dom …

Vsi otroci ne morejo biti deležni enake pomoči staršev ...

Seveda predvidevam, da se bo našel kdo, ki bo potreboval več razlage in obrazložitev. Starše sem pozvala, naj stopijo v stik z mano, če otrok ne bo zmogel, če bo snovi preveč. S takšnim učencem se bom pogovarjala po videoklicu, mu poskušala snov razložiti drugače ... Upam, da nam uspelo in da bo čim manj nejasnosti in razlik med učenci. Mislim, da bodo v tem času še bolj cenili pouk, pri katerem imata v šolskih prostorih učitelj in učenec pristen stik.
Poskušam se držati načela: Naj bo manj, ampak to kakovostno. Učitelji skrbno izbiramo naloge, da so te smiselne, da sledijo učnemu načrtu, hkrati pa, da učenci ob njih razmišljajo in da so samostojni. Na šoli smo se dogovorili, da bomo pouk sproti prilagajali. Če bomo videli, da je snovi preveč oziroma premalo, bomo način dela spremenili, dopolnili. Ravno zato je komunikacija z učenci in starši ključna.

Tudi učiteljice imate majhne otroke. Kako rešujete ta velik »problem«?

Moje osebno življenje je tudi sicer zelo prepleteno z delom. Tako mi moji punci pomagata pripraviti kakšne stvari za učence, z menoj snemata filmčke, poslušata moje zgodbe in ideje ... Veliko stvari delam, ko spita ali se igrata. V tem času sem res več na računalniku, telefonu ... Doma pač ni šolskega zvonca …

… in tudi »psst, tišina, prosim« vam ni treba tolikokrat ponavljati. Kako bi po vašem sedanjo izkušnjo poučevanja na daljavo še izboljšali?

Po moji izkušnjah je res pomembno, da učenci vidijo učitelja. To jim ogromno pomeni. Če vidijo, da se učitelj zanje trudi, da jih poskuša razveseliti, so tudi občutki okoli srca malo bolj domači, prijetni in delo tako lažje. Tako tudi učitelj obdrži pristen stik z njimi. Zato toplo priporočam, da učitelji naredijo kakšen video za učence, da se jim malo pokažejo, da jih učenci slišijo ... Sama sem zaradi videov in pošte, ki sem jim jo pošiljala, o njih izvedela ogromno. Tale situacija, v kakršni še nismo bili, nas je še bolj povezala. V tem trenutku smo tudi učitelji in starši še bolj povezani kot sicer. Zato naj se starši obračajo na učitelje, jim zaupajo - in obratno. Če bomo držali skupaj, bomo iz te nore situacije potegnili najboljše, kar lahko. Učitelji smo pozitivno naravnani, verjamemo, da nam bo uspelo, pogrešamo svoje otroke, zanje nas skrbi in z njimi se veselimo - tako kot takrat, ko smo v razredu.