V Sloveniji je vse več primerov mišje mrzlice – hemoragične mrzlice z renalnim sindromom, znane tudi kot HMRS –, so sporočili z Nacionalnega inštituta za javno zdravje. Gre za akutno nalezljivo bolezen, ki jo povzročajo virusi, imenovani hantavirusi. Na inštitutu so do 16. maja zaznali 75 primerov, in sicer pri 59 moških in 16 ženskah, največ  v jugo-vzhodni Sloveniji.

Mišja mrzlica, ki so jo v Sloveniji prvič diagnosticirali leta 1954, pri lažji obliki nima posebnih posledic, v določenih primerih pa je smrtna, je zapisala Marta Košir z NIJZ. Cepiva proti tej bolezni za zdaj še ni.

Pojavlja se zlasti na Dolenjskem in v Prekmurju, vsako leto kot posamični primeri, ciklično pa tudi kot izbruh. Porast mišje mrzlice so na NIJZ evidentirali leta 2008, ko je v vsem letu zbolelo 45 oseb, leta 2012, ko je zbolelo 185 oseb, ter predlanskim, ko je zbolelo 76 ljudi.

Število primerov okužb je letos preseglo število primerov iz preteklih let v istem obdobju, piše STA. Povprečna starost bolnikov pri moških je 43 let, pri ženskah pa 41 let. Največ primerov mišje mrzlice je po podatkih NIJZ v Jugovzhodni Sloveniji, in sicer 38. Sledi 19 primerov iz Podravske regije, štirje iz Koroške, po tri iz Osrednjeslovenske, Posavske in Pomurske regije, dve iz Savinjske regije ter po en primer iz Gorenjske, Primorsko-notranjske in Zasavske regije. Vse bolnike so hospitalizirali, nihče pa ni za posledicami mišje mrzlice umrl, je povedala Tatjana Frelih z NIJZ na današnji novinarski konferenci, na kateri so opozorili, kako se izogniti tovrstnim okužbam s preprostimi ukrepi ter na kaj moramo biti pozorni, da bolezen pravočasno zaznamo.

Slovenija sodi med ene najvišjih endemskih območij za HMRS, saj imamo tri različne viruse, ki povzročajo to bolezen, in sicer virus puumala, virus dobrava in še različica virusa dobrava, ki se mu reče virus dobrava-kurkino, je dodala Tatjana Avšič Županc z inštituta za mikrobiologijo in imunologijo ljubljanske medicinske fakultete.

Smrtnost zaradi mišje mrzlice je sicer v Sloveniji zelo nizka. V zadnjih 35 letih je pri nas zabeleženih 15 primerov smrti, je povedala Tatjana Lejko Zupanc z ljubljanske infekcijske klinike.
 

Kako prepoznati bolezen?

Čas od okužbe do nastanka znakov bolezni je običajno od dva do štiri tedne, lahko pa vse od nekaj dni do dveh mesecev, pojasnjujejo na NIJZ. Bolezen poteka v več fazah, znaki so deloma odvisni tudi od vrste virusa, ki je okužbo povzročil. V prvi fazi, ki traja nekaj dni, so prisotni predvsem visoka vročina, mrzlica, močan glavobol, močne bolečine v ledvenem predelu in trebuhu. Pojavijo se bolečine pri gibanju očesnih zrkel, očesne veznice so močno pordele, bolnik je v obraz rdeč, kot bi bil opečen po sončenju. Pri lažji obliki se v tej fazi obolenje tudi konča in temu sledi ozdravljenje brez posledic.

V težkih primerih bolezni, po nekaj dnevih visoke vročine nastopi faza, ko nenadoma pade krvni tlak. Bolnik postane nemiren, pojavijo se motnje zavesti, krči, krvavitve v koži in sluznicah. Temu sledi obdobje, v katerem prevladujejo znaki odpovedi ledvic (skromno izločanje urina, prisotnost beljakovin in krvi v urinu). V tem obdobju je tudi velika nagnjenost h krvavitvam. To obdobje traja nekaj dni, lahko pa v tej fazi bolnik tudi umre. Smrtnost bolezni je od pet- do 15-odstotna. Pojav povečanega izločanja seča oznanja obdobje okrevanja, ki lahko traja več tednov ali mesecev. Cepiva proti tej bolezni za zdaj še ni na voljo.




 

Zakaj je mrzlica mišja?

Virus kroži v naravnih žariščih predvsem med glodavci, kot so miši, voluharji in podgane, ki so njegovi kronični nosilci. Povečano število obolenj je običajno povezano s povečanim številom glodavcev. Ljudje so naključni gostitelji virusa. Bolezen se z glodavca na človeka prenese preko vdihavanja virusov, ki se nahajajo v delcih izločkov glodavcev (seč, iztrebki, slina). S temi izločki se okužijo hrana, voda in okolje. Bolezen se s človeka na človeka ne prenaša.

Bolezen se običajno pojavlja od pomladi do jeseni. Pogosto je povezana z opravili na vrtu, polju, dejavnostmi v naravi – taborjenjem, kopanjem, zlasti na divjih kopališčih, rekreacijo in čiščenjem mest, kjer so vidni sledovi in/ali iztrebki glodavcev (pospravljanje podstrešij, kleti). Pogosteje se pojavlja na podeželju, možna je pa tudi v mestih, kjer glodavci z iztrebki onesnažijo predmete in hrano v kleteh, skladiščih.