V Sarajevu Slovenka, v Sloveniji Bosanka

Nada Čučnik Majcen, nazadnje direktorica Centralne tehniške knjižnice (CTK), je pred časom v samozaložbi izdala Omino kuharico, zdaj piše knjigo o jubileju CTK, rada fotografira, pri skoraj 82 letih še vedno hodi v hribe.


 

Zakaj ste vprašali, na kaj spominja vhod vašega bloka? Na prvi pogled je precej razkošen. Očitno so tu že od začetka živeli premožnejši stanovalci.

To drži. Stavbo je zgradila za svoje potrebe ugledna trgovska družina v 30. letih prejšnjega stoletja. Mene je vhod ves čas spominjal na nekaj zelo znanega in končno sem ugotovila: spominja na vhod v Narodno in univerzitetno knjižnico po zamisli velikega arhitekta Plečnika. Pri obeh je uporabljen enak material, namreč belopeški marmor. Naš blok je bil zgrajen približno takrat kot NUK, arhitekt Janez Suhadolc pa je bil Plečnikov učenec.

Res zanimivo naključje, da knjižničarka živi v bloku, ki malce kopira podobo naše osrednje knjižnice ...

In še bolj nenavadno je, da je tu pred našo družino živel pisatelj France Bevk. Torej nekdo, ki se je kot jaz zapisal knjigam.

Menda imate več konjičkov?

Nekaj jih je. Rada fotografiram, še vedno tudi hodim v hribe, vendar ne s planinskim društvom, temveč s prijatelji, s katerimi imamo podobne interese in sposobnosti. Med konjičke verjetno lahko štejem tudi obiskovanje okolice Bleda, kjer imam počitniško hišico. Po malem se še vedno ukvarjam s konservatorstvom. In veliko berem, najraje kriminalke.

Digitalne ali običajne knjige?

Druge. Sem poskusila z branjem digitalnih, a me ne pritegnejo.

Med konjičke bi bržkone lahko uvrstili tudi kuhanje, saj ste pred leti v samozaložbi izdali Omino kuharico. Katera oma je bila to?

Jaz. Hotela sem, da se me otroci in vnuki spominjajo, zato sem to napisala zanje. Rada sem kuhala, čeprav ne ravno vsak dan, in rada sem tudi koga povabila na kosilo. Zdaj, ko v glavnem živim sama, pa navadno domov prinesem hrano iz lokalov, ki jih je okrog mene vse polno. Kupljenemu potem doma še kaj dodam, na primer kak krompirček, in to je zame dovolj. Občasno pa še vedno kuham. Ker izviram iz Sarajeva, odraščala pa sem ob mačehi Srbkinji in dolenjski babici, je tudi moja kuhinja mešanica receptov iz različnih okolij. Vnukov moja kuharica sprva ni zanimala, nedavno pa sem dobila priznanje, ki mi veliko pomeni. Najstarejša vnukinja Katja, ki se je pred časom zaposlila, je sodelavcem za dobrodošlico spekla gužvaro iz moje kuharice.

Gužvara? Kaj je to?

Gužvara je srbsko-bosanska specialiteta, nekakšen sirov burek. Le da se peče v visokem pekaču, tako da testo visi čez rob, z njim gužvaro na koncu pokrijemo, polnimo pa jo s koščki testa, ki jih pomakamo v mešanico sira in jajca. Od tod ime.

Kaj vas še spominja na kraj vašega odraščanja, Sarajevo? So to lepi spomini?

Zelo lepi. Rodila sem se v Sarajevu, tam sta se spoznala moja starša, oba Slovenca. Oče, Viktor Čučnik, po poklicu strojni tehnik, iz Krškega, mama Suzana Kogej, ki je bila od očeta precej starejša, iz okolice Kamnika. Imela sem samo tri leta, brat Boris pa še leto manj, ko je mama umrla, oče se je potem poročil z Jeleno iz Vojvodine, ki nama je rodila polbrata Mladena. Bila je krasna ženska in sem jo imela za pravo mamo. K nam pa je prišla živet tudi očetova mama Ivanka. Sarajevo je bilo v času moje mladosti prekrasno, nikogar niso motile nacionalne in verske razlike. Mi smo imeli lepo hišo, z vsemi smo se dobro razumeli. Ukvarjala sem se z raznimi športi, igrala na klavir in na harmoniko. Po gimnaziji sem pod vplivom mame Jelene hotela študirati kemijo na beograjski univerzi, a me je oče prepričal, da sem odšla v Ljubljano. Obljubil mi je, da se lahko po enem letu vrnem, če mi ne bo všeč.

Očitno pa vam je bilo v Ljubljani všeč? Ste takrat znali slovensko?

Na začetku ni bilo lahko, čeprav mi je oče, ki je bil nezakonski otrok – Čučnik je priimek njegove mame, katere družinski izvor še nameravam raziskati – priskrbel stanovanje s pomočjo svojega očeta Viktorja Kostanjevca, ki sem ga takrat prvič srečala. Bilo je leta 1955 in v dedkovem stanovanju me je zelo zeblo, saj je bila ogrevana samo kuhinja. V Bosni in predvsem v Srbiji pa se je grelo celo stanovanje. Celo prvi izlet na Bled, ki ga imam zdaj tako rada, me je razočaral, saj so nama z očetom v hotelu Toplice postregli s staro torto. Pomislila sem, kaj sploh delam v Sloveniji.

Motilo pa me je še nekaj. Vse življenje sem bila v Sarajevu, oziroma v Bosni, Slovenka, v Sloveniji pa so me imeli za Bosanko kljub slovenskim staršem in kljub temu, da sem znala slovensko. Tako je bilo, dokler nisem govorila brez naglasa. Na svoj izvor sem se spomnila še enkrat, na zelo neprijeten način. Po osamosvojitvi Slovenije se je izkazalo, da imam samo bosansko državljanstvo – mislila sem, da imam od poroke obe državljanstvi – in morala sem zaprositi za slovensko, sicer bi pri priči izgubila vse pravice. Prošnji sem dodala kopiji rojstnih listov staršev. Me je pa to razbesnelo. Si Slovenija res lahko privošči, da tako zavrača ljudi?

Postali ste inženirka kemije, nato pa ste precej pogosto menjavali službe. Občasno ste se približali akademski karieri, saj ste delali na inštitutu in predavali na pedagoški fakulteti. Vas je kdaj zamikalo, da bi naredili doktorat?

Me je, ampak zame je bila v ospredju družina. Mož je veliko delal, nekdo je moral biti doma z otrokoma. Prav tako nisem hotela biti nikomur v nadlego. Z inštituta Jožefa Stefana sem odšla, ko sem bila drugič noseča in sem domnevala, da jim to ne bo prav. Takrat sem šla za asistentko na fakulteto za rudarstvo, metalurgijo in kemijsko tehnologijo, kjer pa so od mene pričakovali doktorat. Zato sem izkoristila vabilo, da se pridružim skupini, ki je konservirala knjižno gradivo. Od tam pa so me povabili za direktorico Centralne tehniške knjižnice, kar je bil zame tak izziv, da ga nisem mogla zavrniti. V študijskih letih je bila to tudi moja knjižnica.

Letos mineva 70 let od ustanovitve CTK. Menda pišete knjigo ob tem jubileju?

Omejila se bom samo na obdobje, ki sem ga poznala in v njem sodelovala. Torej pred letom 1990. Svojim spominom bi rada dodala tudi spomine drugih, ki so bili sodelavci ali uporabniki knjižnice. Zato vabim inženirje in inženirke oziroma vse, ki imajo radi CTK, da mi pošljejo svoje kratke spomine nanjo, lahko anekdoto ali karkoli v zvezi z njo.

Tomaž Seljak, nekdanji direktor Izuma, ki je imel glavno vlogo pri nastanku Cobissa, vas je označil za pionirko digitalizacije slovenskih knjižnic.

Res je, da sem se s tem ukvarjala ves čas, ko sem bila direktorica CTK. Bila sem kar uspešna. Žal pa nisem bila tako uspešna pri uresničenju dolgo načrtovane gradnje stavbe CTK, ki je tako še vedno najemnica v tujih prostorih.

Zakaj vam to ni uspelo?

Tega se ne da razložiti na kratko. Nikoli nisem bila v nobeni stranki, to gotovo komu ni bilo všeč. Verjetno tudi ni bil nikoli pravi čas za to investicijo. Oziroma je bilo, lepo povedano, na tem parketu preveč igralcev. Zemljišče nasproti nekdanje tobačne tovarne še vedno čaka.

Nekateri opozarjajo, da se knjižnicam čas izteka ...

Sama menim nasprotno, namreč da so knjižnice najpomembnejše javne ustanove. Seveda pa se, tako kot vse drugo, tudi knjižnice spreminjajo in prilagajajo novim potrebam.

Za svoje delo v knjižničarstvu oziroma pri varovanju premične kulturne dediščine ste dobili častni znak Republike Slovenije in Čopovo diplomo. Koliko vam to pomeni?

Kot verjetno vsi, ki kaj takega dobijo, sem bila tudi sama vesela priznanj za svoje delo. A če bi lahko izbirala, bi se obema odrekla v zameno za izpolnitev obljube, ki jo je država dala CTK in tudi NUK. Obe že predolgo pokata po šivih.

Glede na vaše delo in dosežke je precej nenavadno, da ste se upokojili leta 1991, pri komaj 54 letih. Kaj vas je napeljalo k temu?

Bile so takšne razmere, takšni pritiski z leve in desne, da sem imela vsega dovolj. Danes vem, da sem bila kot ravnateljica zelo demokratična, zelo transparentna, skrbela sem tudi za primerne osebne dohodke zaposlenih, to pa je naenkrat postalo problem. Nisem več uživala v vodenju CTK, zato sem to breme hotela predati nekomu mlajšemu in se dostojanstveno posloviti. To mi je uspelo. Vendar sem tudi po upokojitvi delala naprej. Samo tisto, kar me veseli. Med drugim sem napisala strokovno knjigo Zapis v čas, o varovanju in konserviranju knjižnega gradiva.

Ste kdaj obžalovali zgodnjo upokojitev?

Nikoli. S tem sem si prihranila veliko stresa, z vsemi sem ostala v dobrih odnosih.

Ne bom vas vprašala, ali se še vedno ukvarjate s konserviranjem knjig, saj ste mi prej ponosno pokazali tri precej zdelane knjige ilustrirane nemške zgodovine prve svetovne vojne, ki jih je izdalo združenje nemških založnikov. Kaj boste z njimi?

Te knjige sem dobila od moževih sorodnikov. Rada bi jih konservirala, rada imam takšne izzive, nato pa se bom, skupaj z družino, odločila, ali ostanejo doma ali jih dobi kakšna javna ustanova. Kolikor vem, so to edine tovrstne knjige v Sloveniji, a to moram še preveriti.

Povejte še kaj o svoji družini.

Poročila sem se s sošolcem s študija, Ljubljančanom Filipom Majcnom, ki je bil štipendist Save in je nato postal generalni direktor tega podjetja. Bil je dober človek in dober direktor, žal pa je zgodaj, niti 45 let še ni imel, umrl zaradi možganskega tumorja. Rodila sem dva sinova, starejši je tragično umrl, mlajši pa je uspešen ekonomist, dolgo je delal v Luksemburgu, zdaj je z družino v Bruslju. Ima tri otroke, vsi govorijo slovensko. Precej pogosto se obiskujemo. Za božič sem jih obiskala v Bruslju, oni pa bodo prišli smučat v Slovenijo.

Ste kdaj pomislili na to, da bi živeli v tujini?

Sem, vendar sem ugotovila, da nikjer ni lepše kot pri nas.