V njihovih rokah je obstoj človeške vrste

Milenijci so posebneži tisočletja. Niso leni ali »razmetani«, le nenehno jim zmanjkuje časa. Mnogi so predani delu, iz vsake sekunde hočejo iztisniti največ. Posledica je manj porok in manj otrok. Vedo, da so odvisni od podatkov, a se ne utegnejo odklopiti. Želijo si tudi družine in potomcev. A če jih hočejo, morajo prioritete obrniti na glavo. Pomagajmo jim.

 

Klic na pomoč generaciji, rojeni med 1980 in 2000, ki ji v ZDA rečejo tudi generacija Y, je svetu že leta 2015 v publikaciji o ustanavljanju podjetij v digitalni dobi poslal profesor menedžmenta na michiganski univerzi Stewart Friedman. Imperativ njegovega apela je, da je človeško vrsto treba nadaljevati. Kdo jo bo, če ne milenijci? Z razlogom je torej prav njim posvečen dobršen del publikacije. »Ali bodo ob vseh delovnih in družbenih obveznosti še sposobni ustvarjati prihodnje generacije?« se sprašuje Friedman in predlaga »menjavo scenarija«, saj je enakovredno dojemanje kariere in družine pri milenijcih porušeno.

Zato se odrekajo potomstvu. Friedman tako poziva svet, da mora graditi družbo, kjer bo imela generacija Y na pretek priložnosti, da si ustvari družino ter uresniči svoje želje. Pomembno vlogo pri tem morajo prevzeti podjetja in socialne institucije, ki morajo spodbujati produktivno delovno silo, sposobno konkurirati svetovnim trgom in obenem – z ljubeznijo – ustvarjati naslednje generacije. Friedman svari poslovneže in vlade, naj ne podcenjujejo izziva, ki so mu prepuščeni milenijci. Opozarja na staranje prebivalstva, na vse nižjo stopnjo rodnosti ter na prihajajoče gospodarske krize in se sprašuje: »Torej, kam gremo?«

​
 

Torej, kam gredo milenijci in mi vsi?

Z milenijci se ukvarjajo vseh vrst -logi in s svojo identiteto se nenehno ukvarjajo tudi sami. Definicija ene najbolj kontroverznih in hkrati najbolj izobraženih generacij v obstoju človeštva se je izkazala za precej izmuzljivo, strokovnjaki so si enotni le v opisu dobe njihovega odraščanja: to je bil čas računalnikov, mobilnih telefonov in video igric, tudi tablic, pametnih telefonov in interneta, z enim klikom so osvajali svet in tkali prijateljstva prek družbenih omrežij, svoja čustva pa bolje kot z besedami izražajo z »emodžiji« – (pre)večkrat s tem :(.

Ko poskušajo doreči značilnosti milenijske generacije, proučevalci pristanejo na tankem ledu. Pogosto jih opisujejo diametralno nasprotno: da so muhasti in da so prilagodljivi. Da so ambiciozni in pragmatični, a tudi sočutni in hvaležni. Le priložnosti, da se taki pokažejo, nimajo veliko, ker tudi prostega časa skoraj ne poznajo. Če so milenijci, še niso »lenijci«, se glasi eno od gesel. So generacija, ki sredi nespodbudnega okolja hlepi po spodbudah, zato pogosto menja službe. Ima visoka pričakovanja, dobro se znajde v ekipi, a enako uspešno »orjejo« tudi kot posamezniki.



Dela se ne bojijo in tudi pred izgubo službe ne trepetajo. Prepričani so, da bi v treh mesecih našli boljšo. Raziskava ManpowerGroup, ki je v 25 državah zajela 19.000 milenijcev, je pokazala, da si utvar o mirni in prijazni starosti ne delajo. Nasprotno: vsak deseti pričakuje, da bo najbrž delal do zadnjega diha. Trošijo manj kot generacije pred njimi, ker trošijo precej usmerjeno in ker so revnejši od generacije staršev.



​Denar spoštujejo, a ga ne postavljajo na prvo mesto, pravi Miha Lavtar, direktor škofjeloškega Optiweba, podjetja za kreacije spletnih mest in marketing, ki pri 29. letih ni povprečen milenijec. Prvo spletno stran je ustvaril že kot osnovnošolec. Kasneje jo je vsaj petkrat povsem prenovil, kar mu je prineslo kopico izkušenj. Ker je potreboval nove izzive, je zapustil službo, odprl podjetje ter pri 19. letih stopil na lastno poslovno pot. Takrat se je tudi zaljubil – v podjetništvo, ki je postalo njegov življenjski slog. Lavtar priznava, da so percepcije milenijcev drugačne, kar pripisuje hitrejšemu življenjskemu ritmu in okolici: »Vsi hočemo dosežke v kratkem času, takoj, kdor ima ambicije, bo šel tudi z glavo skozi zid.«

Njegovo podjetje ima 40 zaposlenih in njihov trend počasi postaja tudi družina. In koliko so optiwebovci uspešni, ko se je treba na rovaš otrok odpovedati prostemu času? »Ne prostemu času,« se smeje Lavtar, »tega ni, naš problem je, da se težko odpovemo službi.« Osem od zaposlenih je v kratkem času postalo staršev. V povprečju štejejo trideset let in Lavtar ugotavlja: »Hvala bogu, spremenili so prioritete. Tisti, ki je prej preveč delal, se je zdaj umiril.« Poroke so »in«, pri ločitvah pa v Optiwebu še niso …


 

Trije v milenijski postelji niso posebnost

Slovenski milenijec ima najvišjo stopnjo izobrazbe, a ne tudi temu primerne plače, precej je tudi brezposelnih. To je generacija pretežno neporočenih, a ne tudi nevezanih. Pri 38. letih jih je le tisoč manj neporočenih, kot jih je bilo pri 18., ločen je skoraj vsak deseti. Prvič se pri 38-ih poroči skoraj dvakrat toliko moških kot pred desetimi leti in kar 2,5-krat več žensk. Velike potrebe po »kronanju« zveze s poročnim prstanom pri milenijcih ni, saj tudi papirologije ne prenašajo. Zato pa cenijo osebno svobodo in – figo jim je mar, kaj bodo o samskem ali življenju na koruzi rekli sorodniki. V zunajzakonski zvezi živi pri 38. letih prek 7200 slovenskih parov, v zakonski dobrih 11.600, domala vsi oziroma prek 90 odstotkov pa jih ob partnerju spi še – z mobilcem.

Statistike kažejo, da milenijec uporablja mobilni telefon v povprečju več kot mesec in pol na leto. Prenosni telefoni so njihovo orodje, igrača in osnovo sredstvo. Podatke preverjajo tudi po 150-krat na dan, za kar porabijo več kot tri ure. Miha Lavtar: »Po osnovni šoli več kot tri dni brez telefona še nisem bil. V prihodnje se bomo morali začeti bolj brzdati, manj gledati obvestila, saj si konec koncev manj produktiven, če jih ves čas preverjaš. Sicer se poskušam čim večkrat odklopiti, grem na pohod in telefon načrtno pustim doma, a kaj več kot dva ali tri dni nikoli nisem nedosegljiv. Ne poznamo drugačnega življenja ...«

Generacija Y poleg mobilnikov obožuje še druge vrste -ilnikov: valilnike, polnilnike, merilnike, v Optiwebu imajo celo hvalilnike. Lavtar pravi: »Na aplikaciji za komunikacijo smo uvedli kanal #hvalilnik, kjer lahko vsak pohvali posebne dosežke, ki si jih zaslužijo zaposleni. In verjemite mi, da ta naš #hvalilnik kar poka po šivih!«

Sicer pa so milenijci potomci baby-boom generacije. Ta jih je vzgajala, učila, razvajala in ljubila. Zato se ne more sprenevedati, da so potomci tujerodna vrsta. In če vidijo le sebe, so taki zaradi permisivne vzgoje in tehnologije, s katero so odraščali, jih je leta 2013 diagnosticiral Time. Naš priznani psihoterapevt dr. Miran Možina, na katerega se obračajo družine z milenijci s hudimi psihosocialnimi težavami, pa opaža, da »krize vrednot ne doživljajo izostreno samo sinovi in hčerke, temveč tudi starši«.


 

Umik v uživaški preživetizem

»Sebični in introvertirani smo, nimamo razvite pripadnosti kolektivu, nenehno iščemo smisel identitete, službe in partnerke doživljamo podobno – vse so od danes do jutri,« pravi 32-letni milenijec, ki živi v svojem gospodinjstvu, v katerem si (še) ne predstavlja družinskega življenja. Dr. Možina dodaja: »Pogled v bodočnost jim vzbuja nelagodje, tesnobo, ne čutijo, da bi bili v svetu, ki so ga soustvarili njihovi starši, dobrodošli. Informirani so o protislovjih globaliziranega sveta, do njih so kritični. Umikajo se v kratkoročne perspektive uživaškega preživetizma, v virtualni svet, iščejo odklop in posebna doživetja s pomočjo alkohola in drog. Nočejo se vezati, prelahko izstopajo iz odnosov, ko pride do težav.

V trenutkih osamljenosti se zatekajo k pornografiji in samozadovoljevanju. Ker imajo premalo bližnjih srečanj z ljudmi, premalo odnosov globlje čustvene povezanosti in navezanosti, ostajajo čustveni analfabeti s slabo razvito socialno inteligenco. Mnogi raje živijo v brezdelju, lagodno, z majhno finančno podporo staršev v gospodinjstvu skupaj z njimi, kot da bi se mučili z mizerno plačanim (študentskim) delom ali v napornih službah. Radi bi bili uspešni, a brez dolgoletnega sistematičnega dela in maratonskega truda. Niso imuni na potrošniško obarvane sanje, saj fantazirajo o dobrih službah, kjer bodo imeli dobro plačo in hkrati veliko prostega časa, lepa stanovanja in avtomobile.«


 

Naj se pomilenijcev bojimo?

Zelo veliko je med milenijci otrok ločenih staršev. Kar je prav tako lahko razlog, da se ne vežejo zlahka. Posledično tudi nataliteta generacije Y v zadnjem desetletju nenehno pada. Težko se podrejajo tradicionalnim vrednotam, kot sta materinstvo oziroma očetovstvo. Otroke, predstavnike generacije Z, t. i. pomilenijce, bodisi natančno načrtujejo ali se jim potomec preprosto »zgodi«, v obeh primerih pa na svet pride – precej pozno. Povprečna Slovenka rojeva skoraj pri 31. letih, prvega otroka ima pri 29., skoraj 60 odstotkov mater pa je neporočenih. Povprečni Slovenec postane oče pri 34. letih. Le kakšni bodo potomci milenijcev, se sprašuje pater klaretinec Branko Cestnik: »Bodo pomilenijci politično nekorektni in bolj odprti za skrajnosti tipa fašizem, komunizem, džihadizem?«

Generacijo milenijcev se strokovnjaki trudijo umestiti v strukture vseh vrst. Kot na blogu ugotavlja pater Cestnik, so vzbudili celo zanimanje Cerkve, saj gre za eno najmanj vernih generacij, »morda najbolj nereligiozno v zgodovini Zahoda«: »Odkar so slovenski milenijci prišli v rodno dobo, število krstov hitreje pada.« Po patrovih podatkih je pri nas po letu 2011 sicer še vedno krščena več kot polovica novorojenčkov. Cestnik je, sklicujoč se na špansko raziskavo med mladino, optimističen: »Družina pri milenijcih ostaja najvišja vrednota – višja kot zdravje, uspeh in denar.« Prav zato si lahko svet, pravi, oddahne, kajti »varovati družino in krepiti prijateljske vezi ni nič drugega, kot vlivati tekoči cement v kapilare naše družbene zgradbe.« Milenijcem torej le (še) ne bo sledil pri vseh generacijah strahvzbujajoči razkroj družbe …