V Kopru lučke in blišč, v dušah pa tema

Koper – Po številu prebivalcev je koprska občina četrta največja v državi, a zaradi pristanišča in svoje lege najbrž druga najpomembnejša. Zato je tudi oblast v njej nadpovprečno želena. Zadnjih šestnajst let Kopru vlada Boris Popovič, ki se bo na novembrskih volitvah potegoval za svoj peti županski mandat. Občina je v tem času v vseh pogledih napredovala, in čeprav večina zasluge za to pripisuje prav avtokratskemu in populističnemu županu, imajo mnogi glede razvitosti in zaslug tudi drugačno mnenje.

Koprski župan upravičeno pravi, da ima obnovljene šole in vrtce, razvito mestno in športno infrastrukturo, urejen mestni promet in cestno infrastrukturo, učinkovito komunalno službo, urejene in čiste parke in trge, zagotovljeno zdravstveno oskrbo in skrb za socialno šibkejše ... A številni občani so prepričani, da občina premalo namenja za prenovo starega mestnega jedra, da na podeželju, denimo v Škofijah, Hrvatinih in Dekanih velik del gospodinjstev ni priključen na javno kanalizacijo.



Popovič, ki ga zelo privlačijo blišč ter arhitekturni in tehnični presežki, pravi, da so največji dosežki iztekajočega se mandata pridobitev obalne ceste in odprava vinjet za predor Markovec, olimpijski bazen na Bonifiki, ki bo občino stal 11 milijonov evrov, športni park z odbojkarskimi igrišči in atletsko stezo ter večnamenski park na Bonifiki. Do konca leta napoveduje še projekte za širšo bertoško vpadnico proti Luki in odpravo ozkega grla na Šmarski cesti.





 

Sodelovanje ovirajo ljubljanski politiki

»Imam tudi zasluge za končno odločitev o dvojnem drugem tiru,« pravi Boris Popovič in na vprašanje, kako bi lahko dosegli več sodelovanja med občinami v regiji, napoveduje, da bo poskušal vplivati na izbor novega župana v Piranu in Ankaranu: »V Izoli nismo dobili primernega kandidata, druge občine pa s Koprom ne želijo sodelovati, ker so njihovi župani člani ljubljanskih političnih strank, ki ne dovolijo sodelovanja. Če bi bilo mogoče razpisati referendum za odcepitev in določitev meje na Črnem Kalu, bi za to glasovalo 90 odstotkov prebivalcev.«



Koper stereotipno velja za gospodarsko razvito občino, a podatki o povprečni neto plači tega ne potrjujejo: z okoli tisoč evri je plača namreč pod državnim povprečjem. Občina je razvita predvsem na račun najrazvitejšega pristanišča na Jadranu, toda prav povezave in trenja med Popovičevo avtokracijo in luškimi upravami so vplivale na to, da se je pristanišče, ki ima vlogo nekakšnega jezička na tehtnici ocenjevanja županovih (ne)dosežkov, razvijalo manj, kot bi se lahko.


Ko je bil Popovič član in tudi predsednik nadzornega sveta in je Luko vodila Popoviču poslušna uprava Roberta Časarja, je Luka zaradi spornih naložb izgubila več deset milijonov evrov, nato pa je občina, do zamenjave uprave Draga Matića, k čemur je precej pripomogel prav Popovič, nasprotovala podaljšanju prvega pomola in gradnji novega vhoda. Župan se je omehčal šele, ko je v Luki pod novo upravo Dimitrija Zadela iztržil, da bodo v sklad za blaženje vplivov pristanišča prispevali po 200.000 evrov na leto. »Seznanjali nas bodo z gradnjo, za mestne potrebe bomo pridobil skladišča nekdanjih blagovnih rezerv, in ko bo zgrajen prvi pomol, še pomol za potniški terminal,« se z izkupičkom za občino pohvali Popovič.
 

Med najbolj zadolženimi

A delavci v Luki vidijo stvari drugače, da Popovičeva oblast Luke ne dojema kot gibala razvoja v občini, ampak kot vsemogočno molzno kravo, ki ji ves čas zvišuje ceno za svoje »sodelovanje«. Pristanišču je namreč močno zvišal dajatve. V njegovih prvih dveh mandatih je bil popolnoma uničen holding Istrabenz, od katerega je Popovičevim podjetniškim sodelavcem uspelo privatizirati Marino Koper in lokale v središču Portoroža.

Tudi sicer je položaj zaposlenih v zadnjih 16 letih zaradi propadov gospodarskih velikanov Cimosa, Intereurope, Kemiplasa, Tomosa precej nazadoval. S propadom in selitvijo uspešnih podjetij, ki so delila dobre plače, se je v Kopru zelo povečalo število trgovskih centrov s precej slabše plačanimi delovnimi mesti, tok kupcev pa se je iz Italije preusmeril v Slovenijo. Razvoj tehnoloških podjetij z višjo dodano vrednostjo je Koper obšel.



Občina se je za razvoj infrastrukture in ne vedno posrečene olepšave mesta v šestnajstih letih Popovičevega županovanja zelo zadolžila. Zadolženost je šestkrat višja kot ob nastopu njegovega prvega mandata: z 42,93 milijona evrov dolga skupaj z javnimi podjetji in zavodi ali 828,97 evra na prebivalca sodi med najbolj zadolžene občine pri nas. Ker ima občina nekaj dolga tudi na račun skupnih javnih zavodov z Ankaranom, dejanski dolg na Koprčana znaša 780 evrov. Letos mora občina odplačati za 2,66 milijona evrov posojil in obresti.
 

Malo občinskih stanovanj in še manj hotelov

Od začetka drugega Popovičevega mandata leta 2006 do leta 2012 je občina zgradila 255 stanovanj, potem pa nobenega več. Leta 2015 je bilo v občini 22.732 stanovanj (447 na tisoč prebivalcev), občina pa jih je imela v lasti le 557, od tega malo manj kot petsto neprofitnih. Povpraševanje po stanovanjih močno presega ponudbo, zato se cene bližajo portoroškim in ljubljanskim, občina pa s svojim skromnim stanovanjskim skladom na to težko vpliva.



Velik udarec za Koper je bila odcepitev ankaranske občine leta 2011, ki je bila tudi posledica nezmožnosti dialoga tega dela občine s Popovičevo občinsko upravo. Po odcepitvi je v Kopru le 2290 turističnih ležišč v nastanitvenih objektih, lani pa so ustvarili 172.789 turističnih prenočitev, komaj desetino piranskih. Po drugi strani pa so samo letos potniške križarke v Koper pripeljale okoli 100.000 obiskovalcev na dan. Popovič o pomanjkanju turističnih ležišč pravi, da bo Ante Guberac svoj hotel na Bonifiki dogradil do konca leta 2019.
 

Konflikti na vsakem koraku

Tako Popovičevi politični nasprotniki kot številni meščani županu očitajo pomanjkanje občutka za enakopravnejše in boljše medčloveške odnose, pravijo, da je nestrpen do drugače mislečih, vsakogar, ki mu nasprotuje, pa označi za sovražnika in nato ne izbira sredstev, če se mu postavi po robu. Posledica takega vladanja so tudi konflikti z vsemi sosednjimi občinami. Sprl se je celo z najtesnejšimi sodelavci, ki so postali župani, kot sta bila Tomislav Klokočovnik v Izoli in Tomaž Gantar v Piranu. Po več letih sovraštva je kazalo, da je pred volitvami zgladil odnose z Gantarjem, toda ko ga je v Piranu podprl Gašpar Gašpar Mišič, je bilo ljubezni konec. Znan je tudi njegov spor s srbskim podjetnikom Milanom Mandarićem, odvetnikom Francijem Matozom in celo dolgoletnim prijateljem, nogometašem Mladenom Rudonjo.