V katerem domu za starejše je cena realna?

Ljubljana – Revizijsko poročilo računskega sodišča Kam na starost še dva tedna po objavi odmeva v javnosti. V njem je posebej kritično do vlade, sedanje in več prejšnjih, nanj pa so se odzvali tudi v Združenju koncesionarjev domov za starejše, kjer ocenjujejo, da so nekatere ugotovitve poročila napačne, določene pa ne dovolj jasno prikazane, zato v javnosti nastaja izkrivljen vtis.

Obstoječi sistem institucionalne oskrbe je nevzdržen zaradi slabe kadrovske politike, neenake obravnave uporabnikov in nepravičnega oblikovanja cen, je eno od opozoril računskega sodišča, kjer dodajajo še, da so cene pri koncesionarjih za skoraj 28 odstotkov višje kot v javni mreži, ker država ne regulira cen.

Drži, da so položnice pri koncesionarjih višje od tistih v javnih zavodih, a ne gre za to, da neupravičeno ustvarjajo dobičke na račun uporabnikov, zagotavljajo pri gospodarskem interesnem združenju. Vzrok za razlike v cenah je jasen, pravijo koncesionarji, saj se njim kot element oblikovanja cene prizna strošek financiranja za vložena sredstva – ker so morali svoje kapacitete za izvajanje socialnovarstvenih storitev zagotoviti iz lastnega ali izposojenega denarja. Javne zavode so – zadnjega leta 2007 – postavile država ali občine.

Tudi za obnovo so slednjim na voljo različne vrste nepovratnih sredstev, kot je bil denimo razpis za energetske sanacije. »Ni mogoče zaključiti, da so cene pri koncesionarjih previsoke, temveč kvečjemu, da so cene oskrbe v javnih domovih nerealne, saj ne upoštevajo vloženih sredstev države,« menijo v združenju in dodajajo, da njihove cene odražajo vse stroške, ki nastanejo v povezavi z izvajanjem storitev oskrbe.

Za vzdržnost sistema socialnega varstva pa je nujno, so zapisali v pismu, ki ga je podpisal predsednik združenja Bojan Kranjc, da sistem omogoča izvajalcem ustvarjanje dobička, saj se lahko le na ta način zagotavlja njihova dolgoročna finančna stabilnost. Ustvarjeni dobiček je glavni vir, iz katerega koncesionarji pokrivajo kredite za gradnjo svojih kapacitet. Ob tem poudarjajo, da so stroški financiranja v pravilniku za oblikovanje cen omejeni in ne odražajo dejanskih. Problematično pa se jim zdi tudi stališče računskega sodišča, da se lahko stroški financiranja upoštevajo le toliko časa, kolikor koncesionar dejansko odplačuje najete kredite, saj bi bili tisti, ki bi pri bankah dosegli daljše ročnosti, neupravičeno v ugodnejšem položaju od koncesionarjev, ki bi morali isti znesek kredita odplačevati v krajšem obdobju.

Predsednik Računskega sodišča RS Tomaž Vesel je ob objavi sporočila povedal, da so enega od koncesionarjev naznanili policiji zaradi suma storitve kaznivega dejanja, povezanega z oblikovanjem cen storitev. Take informacije po mnenju združenja škodujejo ugledu koncesionarjev kot celote, »pri čemer je zaupanje v sistem socialnega varstva že tako na nizki ravni«, posebej zato, ker gre le za sum.
 

Kam je šlo 74 milijonov?

Eden najbolj odmevnih poudarkov poročila je bil podatek, da je »država namenila 74 milijonov evrov izključno za pripravo in testiranje novega sistema dolgotrajne oskrbe«. Na ministrstvu za delo so nam pojasnili, da imajo v okviru aktualnega operativnega programa za izvajanje evropske kohezijske politike v obdobju 2014–2020 za projekte indikativno opredeljenih okoli 54 milijonov evrov in poudarili, da nič od tega niso porabili. Koristiti jih je mogoče do 2023, z njimi pa bodo med drugim financirali programe za ljudi z dolgotrajnimi težavami v duševnem zdravju, konkretno transformacijo Doma na Krasu in Centra Črna na Koroškem.

Iz proračuna ministrstva za zdravje pa je za področje dolgotrajne oskrbe namenjenih 23 milijonov, ki jih v 80 odstotkih sofinancira EU, 20 odstotkov je slovenske udeležbe. Sredstva so pridobili v letu 2017, za pilotne projekte, ki bodo podpirali prehod v izvajanje sistemskega zakona o dolgotrajni oskrbi, model dolgotrajne oskrbe v skupnosti in prilagoditev obstoječih mrež institucionalnega varstva.