V dolgotrajni oskrbi smo četrt stoletja za Evropo

Ljubljana – Vsak deseti Slovenec brezplačno skrbi za svojega starostno oslabelega, kronično bolnega ali invalidnega svojca. To pomeni, da je pri nas približno 200.000 neformalnih oskrbovalcev, ki nekaj ur na teden ali celo ves dan skrbijo za svojca, prijatelja, znanca, soseda in mu tako omogočajo, da živi doma.

V Sloveniji dolgotrajno oskrbo potrebuje 80.000 ljudi, od tega jih okoli 20.000 živi v domovih za starejše, okoli 6000 jih prejema pomoč na domu, za več kot 50.000 ljudi pa skrbijo svojci, tako imenovani družinski oskrbovalci. To pomeni, da je v domovih za starejše oskrbovanih le pet odstotkov starejših, medtem ko družinski oskrbovalci skrbijo kar za tri četrtine ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. V tej vlogi se včasih znajdejo čez noč, drugič postopoma, velikokrat pa se sami niti ne zavedajo, da so družinski oskrbovalci. Srečujejo se z opravili, ki jih ne poznajo in jih niso vajeni, kar je fizično in psihično izčrpavajoče. Sčasoma lahko to vpliva na poslabšanje njihovega zdravja in na zmanjšanje delovne zmožnosti.

Delež onemoglih 
se bo podvojil

Ker delež starih, bolnih in onemoglih ljudi narašča in se bo v prihodnjih desetletjih podvojil, je treba nujno razmišljati o razbremenilni pomoči družinskim oskrbovalcem starejših, povezovanju formalne in neformalne oskrbe ter povečevanju sredstev za to. Slovenija namreč na tem področju za Evropo zaostaja za četrt stoletja, so ugotavljali udeleženci prve konference o neformalni oskrbi pri nas, ki sta jo na Brdu pri Kranju organizirala ministrstvo za zdravje in Inštitut Antona Trstenjaka za gerontologijo in medgeneracijsko sožitje.

Zaradi demografskih sprememb potrebe po neformalni oskrbi po vsej Evropi pospešeno naraščajo, je poudaril Stecy Yghemonos, izvršni direktor združenja Eurocarers, evropske mreže organizacij za podporo oskrbovalcem in raziskovalnih organizacij s tega področja, ki ima 65 članic in partnerskih organizacij iz 25 držav. Kar 80 odstotkov vse oskrbe starejših poteka v družinskem domačem okolju. Pri tem so še posebno izpostavljene ženske, ki so zaradi potrebe po oskrbi svojcev pogosto prisiljene opustiti zaposlitev. Neplačana neformalna oskrba v državah EU predstavlja od 50 do 90 odstotkov celotnih stroškov formalne dolgotrajne oskrbe. V Veliki Britaniji denimo neformalni oskrbovalci prispevajo 135 milijard evrov na leto, na Irskem štiri milijarde, kar je petina državnega proračuna za socialno varstvo.

Zaradi zmanjšane rodnosti, manj številčnih družin, večje razdalje med sorodniki, več zaposlenih žensk in daljšanja delovne dobe je neformalno oskrbo vse težje izvajati. Mnoge evropske države so se zato usmerile v razbremenilno pomoč družinskim oskrbovalcem. Ti imajo pravico do brezplačnega tečaja, razširjene so skupine za samopomoč. Na voljo jim je več oblik pomoči, na primer dnevni in nočni centri, začasna namestitev v dom, pomoč na domu in podobno, da se lahko spočijejo ponoči, podnevi, čez konec tedna ali pa da lahko gredo na počitnice. Med priporočili podjetjem je Yghemonos navedel fleksibilen in skrajšani delovni čas za zaposlene oskrbovalce, več prostih dni za oskrbovanje, plačane dneve za nujno oskrbo in dopolnilna socialna nadomestila. Na voljo so jim denimo tudi nepovratna sredstva za prilagajanje stanovanj za varno bivanje v domačem okolju, telefonsko ali osebno svetovanje in razvedrilne dejavnosti za svojce.

Nekaj primerov dobre prakse tudi pri nas

Ker pri nas zakona o dolgotrajni oskrbi še ni, kljub številnim osnutkom in poskusih sprejetja v letih 2002 in 2010, nazadnje je pogorel še lanski predlog, Slovenija na tem področju zaostaja za 25 let. Tako so vse omenjene dejavnosti odvisne od dobre volje posameznih organizacij, institucij in strokovnih delavcev. Predsednik Inštituta Antona Trstenjaka dr. Jože Ramovš je poudaril, da je tudi pri nas nekaj primerov dobre prakse v lokalnih skupnostih in nevladnih organizacijah, med njimi so mobilni paliativni timi na Gorenjskem, združenje Spominčica, ki pomaga osebam z demenco, njihovim svojcem in skrbnikom, ter projekt Metulj za pomoč bolnikom z neozdravljivo boleznijo in njihovim svojcem.

Lanska javna razprava o predlogu zakona o dolgotrajni oskrbi je pokazala množico nasprotujočih si mnenj, pri čemer je bilo tudi veliko nerazumevanja, je dejala Tatjana Buzeti, vodja direktorata za dolgotrajno oskrbo na ministrstvu za zdravje. Upa, da bo za novo vlado ureditev tega področja ena od prednostnih nalog in bo na postavljenih temeljih izoblikovala nov predlog z integracijo socialnih in zdravstvenih storitev, povezovanjem neformalne in formalne oskrbe ter z uporabnikom v središču. Potrebni pa bodo tudi dodatni finančni viri: poleg 480 milijonov evrov, ki jih je za ukrep predvidel lanski predlog zakona, še dodatnih 110 milijonov.

Dr. Jože Ramovš,
Inštitut Antona Trstenjaka

Slovenija za dolgotrajno oskrbo namenja 0,9 odstotka BDP, evropsko povprečje je 1,3 odstotka. To pa pomeni, da bi pri nas zaradi večjega odstotka starejših in oskrbovanih ta delež moral znašati 1,4 ali 1,5 odstotka, saj brez denarja ni mogoče delati čudežev.