V nadaljevanju preberite:

Potem ko se je po koncu hladne vojne zdelo, da je Evropi zavladal trajen mir, in je bilo težko videti smisel nadaljnjega obstoja Severnoatlantskega zavezništva, je ruska agresija na Ukrajino naglo omehčala velike skeptike, nevtralni Švedsko in Finsko pa spremenila v novi članici z zavidljivo močnima vojskama. Kljub temu je ob praznovanju 75. obletnice zavezništva malo optimistov, ki prihodnjih 75 let njegovega obstoja jemljejo kot nekaj samoumevnega.

Največje in najmočnejše vojaško zavezništvo je vse od padca železne zavese v nekakšnem prehodnem stanju, ko so se celo v državah članicah pojavljala vse glasnejša vprašanja o smislu njegovega obstoja, saj je po razpadu Sovjetske zveze in Varšavskega pakta ostalo brez resnega nasprotnika. Po začetku ruske napadalne vojne pa so takšni pomisleki naglo potihnili, zavezništvo se je v odzivu na močno poslabšano varnostno okolje spet osredotočilo na odvračanje in obrambo.

Članice so povečale vlaganja v obrambo in se zavezale, da bodo v prihodnje zanjo namenile najmanj dva odstotka svojega bruto domačega proizvoda, kar je bil do vojne v Ukrajini cilj, ki se je številnim državam zdel nedosegljiv.