Ure bomo še kar premikali

Konec leta 2018 in v začetku 2019, ko se je svet še drugače vrtel, so v Bruslju debatirali, da bi Evropa lahko do leta 2021 opustila za marsikoga neprijetno spomladansko premikanje ure z zimskega na poletni čas (in potem jeseni v obratni smeri). Javnost je bila navdušena, nato pa so bruseljski mlini nehali mleti, vmes pa se je zgodila še epidemija. Predlog zdaj, verjetno tudi zaradi pomanjkanja politične volje, tiči v nekem predalu evropskega sveta in čaka na boljše čase.

Še vedno je možno, da se predlog obudi, so za Delo povedali v tiskovnem predstavništvu evropskega sveta, pristojnega za telekomunikacije in promet. Države se morajo pred kakršnokoli uvedbo stalnega zimskega ali poletnega časa uskladiti, katerega želijo, saj nikakor ne bo šlo, da bi ob prehodu meje prehajali tudi v drug časovni pas, so še pojasnili. Bruselj pa ima trenutno na mizah precej bolj pereče teme.

In tako se bodo ta konec tedna, v noči s sobote na nedeljo, ure znova premaknile za eno uro naprej, in zjutraj bomo ali presenečeno gledali na uro, češ, kako je lahko že toliko, ali pa se bomo zbudili (še bolj kot ponavadi) zaspani.



Prvotni razlogi, zaradi katerih so to navado sploh uvedli, torej da bi prihranili električno energijo, potrebno za razsvetljavo, v modernih časih ne držijo več vode, strokovnjaki pa opozarjajo, da je za naše telo nenadna sprememba digitalnih številk, ki kažejo čas, negativna, saj smo lahko še nekaj dni manj pozorni in razdražljivi. Čeprav je zimski čas tisti naravni s soncem usklajeni čas, imajo mnogi rajši poletnega, saj ta prinaša svetle večere, ki jih trenutno sicer še ne moremo preživljati na terasah gostinskih lokalov.

Pogled v zgodovino

Prvi so kazalce na urah prestavili Nemci, in sicer 30. aprila 1916, kmalu so to storile druge evropske države, Velika Britanija, Francija, Italija in Rusija. Dve leti pozneje so sledile ZDA. Po vojni so navado marsikje opustili, v Nemčiji, denimo, leta 1919, v Avstriji leta 1921, medtem pa sta Velika Britanija in (delno) Francija, kjer je bilo še posebej veliko negodovanja, še naprej premikali ure. V deželi galskih petelinov so se na podeželju leta 1921 uprli ideji, Parižani in v nekaterih drugih mestih so sezonsko še vedno spreminjali čas, so opisali na spletnem portalu Time and date.



Med drugo svetovno vojno je Nemčija znova narekovala tempo premikanja urnih kazalcev, po vojni so ga ponekod kot enega od ukrepov varčevanja z energijo ohranili, drugod pa odpravili, ker jih je spominjalo na vojno obdobje. Nato pa je večina evropskih držav ukrep uvedla ob naslednji energetski krizi, in sicer, ko so arabske izvoznice nafte oktobra 1973 uvedle embargo na izvoz in so cene energentov poskočile. Do konca 70. let je večina držav menjala zimski in poletni čas, v Sloveniji smo prvič uvedli poletni čas leta 1983. Evropska unija je leta 1996 poenotila, da se čas menja zadnji vikend v marcu in oktobru.

Premikanje ure je sicer navada v manj kot 40 odstotkih držav po svetu. Kar nekaj jih je v zadnjih letih uvedlo stalni poletni čas, a so predvsem pozimi problem zelo pozni sončni vzhodi. Zanimiv je primer Rusije, ki je stalni poletni čas uvedla leta 2011, a ga je nato leta 2014 premaknila na zimski čas, ker se je sonce pozimi pokazalo precej pozno dopoldne. Strokovnjaki za spanje in cirkadiane ritme sicer podpirajo zimski čas, saj je jutranja svetloba zelo pomembna za našo notranjo uro. Zavre namreč izločanje melatonina, ki uravnava zaspanost.