Helena Žigon, navdih za pripadnike ljudstva, ki teče

Živimo v času, prežetem z negotovostjo, in s temi občutki pričakujemo tudi naslednji ljubljanski maraton. A eno je vendarle gotovo, ne bo ga spremljala naša najstarejša maratonka, ikona tega praznika ljubljanskih tekačev, Helena Žigon. V 92. letu starosti je umrla, a ostala navdih za pripadnike ljudstva, ki teče.

»Teči bom nehala, ko bom prestara,« je Helena Žigon odgovorila na vprašanje, ki ji ga nihče ne bi smel postaviti, je v portretu za Sobotno prilogo Dela pred šestimi leti zapisal novinarski kolega Boštjan Videmšek. »Tek je bil Helenin način komunikacije, razmišljanja, meditacije. Način življenja. Oziroma življenje samo,« je zapisal. Portret je bil objavljen dan pred ljubljanskim maratonom, na katerem je odtekla deset kilometrov in se poslovila od uradnih tekmovališč. Na tem maratonu je najstarejša tekačica naredila takšen vtis, da jo je Delo uvrstilo med kandidatke in kandidate za Delovo osebnost leta.



Tek je bil njeno gonilo, pravzaprav rešitev. »Po vsem, kar sem zadnje čase doživela, je skoraj na meji verjetnega, da sem zdaj tu, na startu. (...) Tek me rešuje. Tek je tisto, kar je ostalo od prej, ko je bil Stane živ,« je na startu prvega istrskega maratona razmišljala Helena Žigon in svoje misli zaupala Jasmini Kozina Praprotnik, avtorici Bele dame (2015), knjige o življenju gospe, ki je vstala in postala navdih.



Nekaj dni pred tem polmaratonom je, po 66 letih skupnega življenje in 60 letih zakona, umrl njen mož Stane Žigon. Še pred tem si je zlomila dve rebri, a je kljub temu prišla na start in tudi do cilja, vmes pa na vsakem kilometru podrobno podoživela svoje življenje.

V tek jo je pognalo težko otroštvo; ko se je po koncu druge svetovne vojne s prijateljico sprehajala po Tivoliju, je opazila, da pripravljajo kros. Prijateljica jo je prepričala, naj se prijavi, sedemnajstletna Helena pa je stekla svoji prvi zmagi naproti, kakor je zapisal Videmšek. Tekla in zmagovala je po vsej Sloveniji in Jugoslaviji, večkrat se je udeležila tudi tekmovanj na drugi strani železne zavese.

Vmes je kolesarila in nanizala dvajset kolesarskih maratonov Franja, sodelovala na sindikalnih tekmovanjih v teku na smučeh, ki jih je organiziral Gradis, gradbeno podjetje, ki mu je poklonila velik del svoje delovne dobe. In tekla na vseh ljubljanskih maratonih – do tistega 19., po katerem se je v kolektivni spomin zapisala kot vitka belolasa dama, ostrih potez in osredotočenega pogleda.
 

Njeno življenje je dobra novica

A čeprav se je takrat poslovila od javnih prireditev, je tekla naprej, tudi v družbi. Ko je dopolnila 88 let, jo je obiskala Jasmina Kozina Praprotnik in povabila na tek. Seveda je sprejela, se je svoje prijateljice z zanosom in radostjo, ker jo je poznala, včeraj spominjala avtorica knjige.



»Bila je izjemna ženska, ki je navdih mnogim, naša učiteljica. Njeno življenje je bil kruto, a je iz vsega znala potegniti dobro,« je pripovedovala Jasmina Kozina Praprotnik. Njeno življenje pa ni le navdih, temveč dobra novica, da lahko tudi v krutem svetu ostaneš močan. »Odločila se je, da se bo imela rada, in to ljubezen do življenja negovala do konca.« 

V slovo so ji nekaj besed pri zavarovalnici Vzajemna zapisali na družbenem omrežju facebook: »Bila je naš vzor, z velikim občudovanjem in spoštovanjem smo spremljali njene tekaške podvige. Ponosni smo bili, da je bila tudi del naše tekaške družine – vlivala nam je pogum, samozavest in motivacijo. Hvala za vso pozitivno energijo in spodbudo. V mislih bo vedno z nami. Iskreno sožalje njeni družini in vsem žalujočim.«