Umrl je filmski režiser Tugo Štiglic

Mesec dni pred svojim šestinsedemdesetim rojstnim dnem je umrl cenjeni režiser Tugo Štiglic, ki je film nosil v genih. Njegova filmska kariera se je začela pred kamero, ko mu je oče, režiser France Štiglic, namenil vlogo desetletnega Marka v slovenski klasiki Dolina miru. Desetletja pozneje je, podobno, tudi sam svoji hčeri Kaji namenil glavno vlogo v celovečernem prvencu Poletje v školjki, mladinskem filmu, ki je skupaj z nadaljevanjem zaznamoval generacije gledalcev.

Po osamosvojitvi države je posnel dva igrana TV-filma po literarnih predlogah, Nasmeh pod pajčolanom (1993) po noveli Milana Puglja in Kosmačevega Tantadruja (1994). V akciji Patriot (1998) se je zgledoval po ameriških trilerjih iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, potem pa se spet vrnil k mladinskemu filmu. Režiral je komedijo zmešnjav Dvojne počitnice (2001) po istoimenski predlogi Braneta Dolinarja, naslednje leto pa pustolovsko dogodivščino osnovnošolcev Pozabljeni zaklad po romanu Ivana Sivca. S filmom Črni bratje (2010) po povesti Franceta Bevka se je vrnil k temi upora proti fašizmu pred drugo svetovno vojno. Poleg omenjenih celovečercev je režiral vrsto televizijskih dram, reportaž, portretov, dokumentarnih oddaj in radijskih iger.

Novica o njegovi smrti je danes pretresla njegove stanovske kolege in prijatelje. »Dolga leta sva sodelovala, tako pri televizijskih inscenacijah kot kratkih filmih ter seveda pri najbolj znanih dveh, Poletju v školjki ena in dve,« je za Delo povedal direktor fotografije in tesen prijatelj in sodelavec Rado Likon. »Bil je dober sodelavec in režiser, ki je vedno vedel, kaj hoče, a če se tega zaradi kakršnegakoli razloga ni dalo uresničiti, je to sprejel. Ni kompliciral. Zdi se, da je to mirnost podedoval po očetu, s katerim sem tudi imel priložnost sodelovati. Tugo je bil gospod. Na snemanju je bil z vsemi igralci zelo spoštljiv, vse člane ekipe je pozdravljal, se z vsakim pogovoril in se po končanem snemanju vsem zahvalil, zato je vsa ekipa dobro delala. Da mu zdravje peša, smo prijatelji vedeli, saj je bil, prej vedno zgovoren, duhovit in iskriv sogovornik, zadnje čase v pogovorih vse bolj redkobeseden. Žal mi je, ker mislim, da si še nisva vsega povedala, bila sva velika prijatelja, niti enkrat se nisva skregala. Pogrešal ga bom.«

Poletje v školjki, 1986. Zaljubljena Tomaž in Milena. FOTO: Arhiv Slovenske kinoteke

Tugo Štiglic je stal na ramenih velikanov domačega mladinskega filma, kot sta Gale in Kavčič, in je s svojim delom in vizijo vplival na novo generacijo režiserjev, med drugim tudi na Miho Hočevarja, ki je nadaljevalec vala mladinskega filma. »Smrt kolega Štiglica nas lahko spomni na to, kako pomembno je, da mladini ponujamo filme, primerne njihovi starosti, in to ne na vsakih deset let, pač pa iz leta v leto,« nam je dejal Hočevar, ki ga je vest o Štigličevi smrti zelo razžalostila, saj ga nanj vežejo spomini na prvo filmsko izkušnjo. »Po prvem letniku študija režije na AGRFT sem kot asistent režije volontiral pri snemanju Poletja v školjki. Ta izkušnja me je zelo zaznamovala, saj mi je ponudila prvi vpogled v zakulisje filma, od malih detajlov, financ, bivanja na terenu, vplivov vremena, do človeških odnosov in dela z otroci, kar me je pripravilo na vse, kar prihaja in sem podobno tudi sam kot režiser pozneje izkusil v praksi.«

Brezčasno sporočilo – človečnost

Poletje v školjki, prvi in drugi del (1986 in 1988) sta dokaz, da čas mine, filmske podobe pa ostajajo z nami, je ob podelitvi na reprizni projekciji filma v Portorožu, ko je leta 2018 prejemal Badjurovo nagrado za življenjsko delo, dejala direktorica FSF Jelka Stergel. Takrat mu zdravstveno stanje ni dovoljevalo, da bi dajal intervjuje, zato so o sodelovanju z njim spregovorili njegovi sodelavci. »Delati s Tugom Štiglicem je bilo presenetljivo enostavno. Ni izgubljal besed, ne pri pripravi ne med snemanjem, a najbolj me je motiviral občutek, da mi Tugo zaupa, da mi dovoli soustvarjati. Ta njegov princip motivacije, zavesten ali intuitiven, je odlično deloval tudi na mlade igralce na prizorišču […] Potem sva še nekajkrat odlično sodelovala, denimo pri Ljubezni pod pajčolanom in načrtovala tudi Poletje v školjki 3 – scenarij zanj imam še vedno v predalu,« je dejala koreografinja Mojca Horvat.

Poletje v školjki 2. FOTO: Arhiv Slovenske kinoteke

V širši kontekst slovenske kinematografije je Štigličevo ustvarjanje postavil Jani Virk, urednik Igranega programa TV Slovenija. »Režiserski razpon Tuga Štiglica je širok, razteza se od televizijskih oddaj in dokumentarcev do celovečernih igranih filmov. Na marsikaterem od teh področij je dosegel visoko raven, zame pa je vrhunec njegove ustvarjalne moči televizijski film Tantadruj po istoimenski Kosmačevi noveli. V Tantadruju je Štiglic pokazal izjemen občutek za drugačno, nekonvencionalno percepcijo sveta in z njim prežel estetiko in narativni tok pripovedi, ki se za dolga leta lahko usidrata v gledalčev spomin. Ta Štigličeva odprtost za drugačne lege in dojemanje sveta mu je tudi omogočila, da se je znal približati svetu otrok in mladine in je v dobrih dveh desetletjih ustvaril nekaj odličnih filmov za to populacijo. S tem je Štiglic naredil ogromno za slovenski film, zanj je vzgajal in navduševal mlade gledalce in pri tem ni postavljal previsokih pragov za vstop v svet filma. Znal je delati filme na profesionalni ravni za širok gledalski krog, nikoli pravzaprav ni potreboval odvodov v hermetične artistične ali manipulativne stranske tokove. Razumel je, da je film komunikacija, ustvarjanje imaginarnega sveta, v katerem se lahko vsi počutimo doma.«

Ko so na canskem festivalu ob šestdesetletnici Doline miru zavrteli restavrirano kopijo te filmske klasike, je Tugo Štiglic izjavil: »Ob nastanku tega filma se kot otrok nisem zavedel njegovega brezčasnega sporočila, ki nam govori, da ljudi najbolj določa ena stvar – njihova človečnost.« In prav to človečnost – mu je priznala komisija, ki mu je namenila nagrado za živ­ljenjsko delo, je znal zlasti v mladinskih filmih izpostaviti tudi sam.

Tugo Štiglic med snemanjem Poletja v školjki. FOTO: Arhiv Slovenske kinoteke

Šum morja v školjki

Da bo film njegovo poslanstvo, je spoznal šele kasneje. Najprej se je vpisal na arhitekturo, potem se je prepisal na umetnostno zgodovino in sociologijo na ljubljanski filozofski fakulteti, kjer je diplomiral v prvem roku.

S svojim celovečernim prvencem Poletje v školjki (1986) je v slovenski mladinski film poleg humorja, akcije in romantike vnesel tudi popularno glasbo in ples. Lokacijo dogajanja pa prvič v mladinskem kinofilmu prestavil na morje in tako nekoč pomembno filmsko mesto Piran, skupaj s Portorožem in solinami, vpisal na filmski trak za naslednje generacije, ki tudi danes na ta film niso pozabile in si ga vsako leto želijo ponovno ogledati na poletnih prizoriščih. V kinematografih si ga je ogledalo več kot sto tisoč gledalcev, predvajan je bil tudi v tujini (med drugim sinhroniziran v nemščino), prejel je tri mednarodne nagrade: grand prix na filmskem festivalu Giffoni v italijanskem mestu Giffoni Valle Piana, grand prix na festivalu v francoskem Saint-Maloju in grand prix v Szegedu na Madžarskem.

Dve leti pozneje je Poletje v Školjki dobilo tudi nadaljevanje, postavljeno v Ljubljano, ki bi ga lahko označili za prvi celovečerni plesni film pri nas. Priljubljenost glavnih likov Tomaža in Milene je bila tolikšna, da se je marsikdo že nadejal celo tretjega dela, ki bi ga, če bi bil splet okoliščin drugačen, Štiglic s sodelavci tudi posnel, saj je bil scenarij že spisan.

Znal je prisluhniti šumu poletja v školjki in mladim

Čas mine, filmi ostanejo

Stane, glej jo, našo grapo!