Čas mine, filmi ostanejo

Portorož – »Poletni dan, ki je mogoče že minil, ki mogoče šele pride, poletni dan.« Jesihovi verzi, ki skozi Golobovo glasbo odzvanjajo skozi generacije, so priklicali v spomin neke druge čase in morda najlepši sončni zahod v zgodovini slovenskega filma. Tako reminiscentno se je začelo filmsko slavje na Obali, kjer je danes režiser Tugo Štiglic prejel Badjurovo nagrado za življenjsko delo. Njegovo Poletje v školjki je dokaz, da čas mine, filmske podobe pa ostajajo z nami, je dodala direktorica FSF Jelka Stergel in pozdravila ministra za kulturo v odhajanju Antona Peršaka, piranskega župana Petra Bossmana ter vse filmarje in ljubitelje filma, ki si bodo do sobote ogledovali bogato bero aktualne slovenske kinematografije.

Ta je nastala, kljub temu, da se javna sredstva za film niso povečala že vrsto let, na kar je ponovno opozorila direktorica Slovenskega filmskega centra Nataša Bučar.

Kar 110 filmov se bo namreč odvrtelo na enaindvajseti ediciji festivala, ki letos nosi znak meduze. Ta ni zgolj aluzija na kultni film Splav meduze Karpa Godine, pač pa, če jo uzremo skozi antično grško simboliko, tudi podobo, ob kateri okamenimo, če jo pogledamo. Nekako tako, kot na nas učinkujejo dobri filmi. Če sodimo po svetovnih festivalih, s katerih se z nagradami ovenčanimi vračajo nekateri naši filmi, letošnji festival obeta težko borbo za vesne.

Uradno se je festival začel s poetičnim tri-minutnim filmom Jana Cvitkoviča Versopolis, v katerem ob verzih predstavi svojo družino. Sledil je igrani celovečerni prvenec režiserke in scenaristke Urše Menart Ne bom več luzerka.