Umrl je Aleksander Doplihar, legendarni ustanovitelj ambulante Pro bono

v 92. letu starosti je umrl Aleksander Doplihar, legendarni zdravnik in ustanovitelj ljubljanske ambulante Pro bono, namenjene tistim, ki so ostali brez zdravstvenega zavarovanja.

Bogato zdravniško kariero je izoblikoval v povojnih desetletjih – deloval je na Celjskem, v Domžalah, Kamniku, Ljubljani in še kje –, na začetku aktualnega tisočletja pa ugotovil, da pomemben del prebivalstva nima niti osnovnega zdravstvenega zavarovanja, čeprav naj bi imel vsaj na deklarativni ravni sleherni član skupnosti pravico do zdravstvene oskrbe. Ker ljudje niso imeli zdravstvenega zavarovanja, k zdravniku niso mogli. 

Kot je leta 2015 v Delovi Sobotni prilogi zapisal Ali Žerdin, je v ljubljanskem Savskem naselju s podporo ljubljanske mestne občine (županja je bila Viktorija Potočnik), Slovenske filantropije, ki jo je vodila Anica Mikuš Kos, in Karitasa Štepanja vas, ki ga je vodil Miro Meden, ustanovil ambulanto Pro bono, namenjeno brezdomcem, izbrisanim, tujcem brez urejenega statusa in drugim ljudem z družbenega roba brez zdravstvenega zavarovanja.

FOTO: Tomi Lombar/Delo

Rojen v družini beguncev je bil med vojno tudi sam begunec

Doplihar se je rodil leta 1930 v Mariji Bistrici v hrvaškem Zagorju, ki je širše znana kot eno osrednjih hrvaških romarskih središč. Tja je njegova družina iz okolice Gorice pribežala pred fašizmom leta 1918, je zapisano v njegovi biografiji na portalu Obrazi slovenskih pokrajin. Osnovno šolo in del gimnazije je obiskoval v Celju, vojna leta pa skupaj z družino kot izgnanec preživel v kraju Popovac pri Paračinu v Srbiji. Po vrnitvi v Celje je zaključil šolanje na gimnaziji in nato šel študirat na Medicinsko fakulteto v Zagreb, kjer je diplomiral. 

Kot zdravnik splošne medicine se je najprej zaposlil v Zdravstvenem domu v Celju, nato je bil do leta 1968 vodja obratne ambulante Železarne v Štorah. Tam je opravil tečaj iz preventivne ginekologije in pediatrije, da je lahko vodil ginekološko ambulanto ter posvetovalnico za predšolske in šolske otroke.

FOTO: Mavric Pivk/Delo

Dve leti je delal na Republiškem zavodu za varstvo pri delu v Ljubljani. Leta 1970 ga je pot pripeljala najprej v Domžale in nato v Kamnik. Tam je ustanovil Dispanzer za medicino dela, mdr. pa so postavili tudi temeljni kamen za izgradnjo novega zdravstvenega doma v Kamniku. Leta 1984 je postal generalni direktor Združenega zdravstvenega doma Domžale, Kamnik, Litija in to delo opravljali vse do upokojitve leta 1991.

V pestri zdravniški karieri je mdr. sodeloval tudi pri ustanovitvi Društva diabetikov Kamnik in se vključil v boj proti alkoholizmu kot terapevt v Klubu zdravljenih alkoholikov. Klub je vodil približno deset let.

FOTO: Igor Zaplatil/Delo

Ambulanta Pro bono

Po upokojitvi oziroma zaključku formalne zaposlitve je z zdravniškim delom nadaljeval in leta 2002 postal vodja ambulante Pro bono s posvetovalnico za ljudi brez zdravstvenega zavarovanja v Ljubljani. Njen namen je ponujanje zdravstvenih, higienskih, finančnih in socialnih uslug. Sprejemajo ljudi, ki so v hudih socialnih stiskah – brezdomce, Rome, različne turiste, ki potujejo skozi Slovenijo, izbrisane, tujce, zaposlene v Sloveniji, ki so brez slovenskega državljanstva, imajo pa dovoljenje za začasno ali stalno prebivanje v Sloveniji, upokojence z nizkimi pokojninami in socialne podpirance. Tudi, denimo, propadle samostojne podjetnike.

Ko je ambulanta Pro bono začela delovati, se je zdela poteza marsikomu, ki ima vpliv na zdravstveno politiko, neprimerna, ker ambulanta enostavno ni delovala znotraj sistema. Ustava namreč pripoveduje o tem, da ima pod pogoji, ki jih določa zakon, vsakdo pravico do zdravstvenega varstva. In zakon naj bi določal pravice do zdravstvenega varstva iz javnih sredstev, še pravi najvišji pravni akt te države.

FOTO: Tomi Lombar/Delo

Doplihar je postal leta 1993 častni član Slovenskega zdravniškega društva, za njegovo delo v ambulanti Pro bono ga je nagradil tudi predsednik Borut Pahor. Prejel je tudi vrsto drugih priznanj.

Za zdravniško kariero se je sicer odločil že pri rosnih sedmih letih. Tedaj si je poškodoval koleno. Med igro je padel na kamen, ta je prebil ovojnico, koleno se je zagnojilo, hrustanec je bil bolj ali manj uničen. Nekaj časa je bil v bolnišnici in zdravljenje ga je navdajalo z radovednostjo. Takrat se je odločil, da bo zdravnik.